Na splošno ni varno izprazniti žep iz gnoja, razen če poseg izvaja zdravstveni delavec, saj lahko samozdravljenje z odvajanjem ali poskusom izražanja vsebine povzroči brazgotinjenje in povzroči sistemsko okužbo. Gnoj, ki nastane kot odziv na bakterijsko okužbo, je lahko bel ali rumen, včasih pa lahko vsebuje majhne količine krvi.
Gnojni žep se lahko tvori kot posledica zobnega abscesa, okuženega lasnega mešička ali kot posledica aken. Poleg tega se včasih tvori na tonzilih, kar običajno kaže na okužbo. Pojavijo se kot majhne bele izbokline ali žepki, ki lahko povzročijo boleče požiranje. Ko se na tonzilih odkrije gnojni žep, ga običajno spremljajo otekanje tonzil, pordelost in bolečina, ki so znaki tonzilitisa.
Ljudje, ki imajo v ustih žepke gnoja, imajo pogosto druge simptome, kot so slab zadah, bolečina in pordelost okoli tega območja. Poleg tega lahko drugi simptomi vključujejo bolečino v ušesih, zvišano telesno temperaturo, mrzlico, utrujenost in bolečine v mišicah. Tako kot gnojnih žepkov na drugih delih telesa tudi ustnih gnojnih žepkov ne smete motiti s prsti ali drugimi predmeti zaradi nevarnosti širjenja okužbe.
Zdravljenje gnojnega žepa običajno vključuje peroralne antibiotike, lokalno antibiotično mazilo ali kombinacijo obeh. Če se na koži pojavi manifestacija gnoja, lahko zdravnik priporoči uporabo toplih obkladkov na to območje. Topli obkladki pomirjajo in lahko lajšajo vnetje ter zmanjšajo bolečino in rdečico. Uporaba toplih obkladkov je na splošno varna, vendar je pomembno, da vsakič uporabite nov obkladek, da se izognete ponovni okužbi.
Ko se v zdravniški ordinaciji izsuši žep iz gnoja, se poseg opravi v sterilnih pogojih. Postopek ni posebej boleč in v večini primerov je pred posegom predel prepariran z lokalnim anestetikom. Če je gnojna okužba obsežna, bo morda treba vbovanje opraviti v ambulanti.
Če so predpisani peroralni antibiotiki, je pomembno, da se opravi celoten tečaj. Če ne, lahko okužba vztraja ali se celo poslabša. Antibiotiki lahko povzročijo resne prebavne motnje. Če se pojavijo, se je treba posvetovati z zdravnikom, da bolnik zaradi njih ne opusti zdravljenja.