Leta 1880 je Thomas Edison ugotovil, kako narediti dolgotrajnejšo žarnico z uporabo karboniziranega bambusa kot žarilne nitke. Odkritje je spodbudilo prve svetilne sisteme z žarilno nitko, ki so si prislužili veliko priznanje na pariški razstavi razsvetljave leta 1881 in v londonski Kristalni palači leta 1882. Kmalu so plinske luči začele izginjati, počasi so jih nadomestili električni sistemi, ki uporabljajo izmenični tok. Toda tehnologija je bila še vedno neznana – in nekoliko nezanesljiva -, ko je bila elektrika prvič nameščena v Beli hiši leta 1891, v času administracije predsednika Benjamina Harrisona. Podjetje Edison je namestilo generator v kleti sosednje stavbe State, War & Navy in na travniku Bele hiše napelo žice. Ko je bilo delo končano, sta predsednik Harrison in njegova žena Caroline ostala skeptična – in se nikoli nista dotaknila stenskih stikal, ker sta se bala, da bi jih udaril električni udar.
Ožičenje Bele hiše:
Namesto da bi na notranje stene Bele hiše namestili grde žice, so delavci izdolbili kanale v ometu in jih nato zakrili ter v vsako sobo namestili okrogla stikala.
Ker se Harrisonovi niso hoteli dotikati stikal, je bilo na domačem osebju, da prižge ali ugasne luči. Po poročanju naj bi luči včasih ostale prižgane vso noč v predsedniških bivalnih prostorih v drugem nadstropju.
Med administracijo Lyndona Johnsona v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil predsednik znan po tem, da je varčeval z električno energijo, redno ugašal luči po Beli hiši, da bi prihranil denar – in si prislužil vzdevek »Light Bulb Johnson«.