Med potrošniki je vse več trendov, da se opustijo ličila, obremenjena s kemikalijami, v korist bolj naravne kozmetike. Razlog za to gibanje temelji predvsem na skrbi za zdravje glede vprašljivih sestavin. Čeprav je ozaveščenost potrošnikov morda napredovala, se standardi označevanja niso veliko izboljšali od tridesetih let prejšnjega stoletja. Pravzaprav v kozmetični industriji ni uradne definicije izraza “naravno”, zaradi česar je težko zagotovo vedeti, ali je veliko naravne kozmetike v resnici naravna.
V ZDA zvezni zakon o hrani, zdravilih in kozmetiki (FD&C) iz leta 1938 razvršča izdelek kot kozmetiko, če je namenjen izboljšanju ali spremembi videza, ne da bi vplival na fizično strukturo ali telesne sisteme; sicer bi ga uvrstili med kozmetiko in drogo. Poleg parfuma, deodoranta in losjonov kozmetika vključuje običajno paleto izdelkov za ličenje obraza. Zato se zakon FD&C uporablja za tekočo ali pudrasto podlago, puder za obraz, maskaro, senčila, rdečilo in šminko. Razširja se tudi na posamezne surovine, uporabljene za izdelavo izdelka.
Morda bi bilo mamljivo misliti, da ameriška uprava za hrano in zdravila, ki je pripravila zakon o FD&C, spremlja vključitev sestavin in splošno varnost kozmetike, preden postane na voljo potrošnikom. Žal temu ni tako. Pravzaprav proizvajalcem kozmetike ni treba registrirati svojih izdelkov ali predložiti nobenih varnostnih informacij o sestavinah, uporabljenih za njihovo izdelavo. Združite to dejstvo s pomanjkanjem zakonodajne opredelitve pojma “naravno” in proizvajalci lahko svoje izdelke označujejo kot naravno kozmetiko, tudi če to niso.
Ali je torej naravna kozmetika res naravna? Odgovor na to vprašanje je dvojen: nekateri so, nekateri ne. Naučiti se razlikovati med resnično naravno kozmetiko in kozmetiko, ki temelji na umetnih sestavinah, je v sposobnosti dešifriranja etiket. Najprej razumejte, da lahko skoraj vsaka naravna kozmetika še vedno vsebuje majhen delež nenaravnih sestavin v obliki emulgatorjev ali konzervansov. Pravzaprav večina uglednih proizvajalcev to sporoči z navedbo, da je izdelek na etiketi “95%” ali “99%” naraven.
Naslednja stvar, ki jo je treba iskati, je osnova formule. Večina naravne kozmetike je danes narejena iz zelo preprostih materialov, in sicer mletih mineralov in pigmentov, ki prihajajo iz zemeljske skorje. Vključitev sestavin, zaradi katerih se človek prisili, da se spomni srednješolskih lekcij kemije, pa bi moral dvigniti obrvi. Najpogostejše sestavine, ki se jim je treba izogibati, so natrijev lavril sulfat, propilen glikol, diazolidinil sečnina in parabeni s predpono »butil«, »metil« ali »etil«. Poleg tega je mogoče sintetične dišave prikriti tako, da se na seznamu sestavin preprosto pojavi »dišava«, umetne barve pa bodo navedene kot FD&C ali D&C, ki jim sledi številka.
Naravna kozmetika pa bo brez večine ali vseh zgoraj navedenih sestavin. Poleg naravnih mineralov najverjetneje vsebujejo botanične izvlečke in eterična olja. Nazadnje je treba upoštevati tudi vrstni red sestavin, saj to označuje celotno koncentracijo v izdelku.