Kljub vse večji prepoznavnosti svetovne krize standardov kakovosti zraka trenutno ne spremljajo ali urejajo številne države po svetu. Zlasti države v razvoju se ponavadi izogibajo standardom kakovosti zraka, saj kratkoročne koristi industrijske moči in povečanega nacionalnega bogastva prevladajo nad dolgoročnimi koristmi omejevanja onesnaževanja zraka.
Čist zrak je osnovna zahteva za zdravo življenje vseh ljudi in živali. Na žalost številni viri goriva in druge kemikalije, ki jih ljudje uporabljajo za preprostejše in udobnejše življenje, ustvarjajo globalno grožnjo. Glede na študijo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) o boleznih, ki jih povzroča onesnaženost zraka, kurjenje trdnih goriv tako na prostem kot v zaprtih prostorih vsako leto prispeva k več kot dva milijona prezgodnjih smrti. Več kot polovica teh se zgodi v državah v razvoju, tako imenovanem »tretjem svetu«.
Poziv SZO k ukrepanju iz leta 2006 ugotavlja, da študije kažejo, da bi zmanjšanje ravni PM10 lahko zmanjšalo smrtnost v onesnaženih mestih za do 15 % letno. PM10 je onesnaževalo, ki se večinoma sprošča pri sežiganju fosilnih in drugih vrst goriv. Smernice za kakovost zraka, ki jih predlaga WHO, so dejansko veliko strožje od nacionalnih standardov v mnogih državah. Izpolnjevanje priporočenih ravni PM10 in drugih onesnaževal, ki jih organizacija priporoča, bi lahko od države zahtevalo, da svoje sedanje ravni zmanjša do trikrat – kar je milo rečeno izziv.
Nacionalni standardi, ki trenutno obstajajo, se zelo razlikujejo. Zlasti Azija in Bližnji vzhod trpita zaradi pomanjkanja ustreznih standardov kakovosti zraka. Kitajska uporablja velike količine premoga, ki je glavni vir PM10, tako kot Indija. Obe državi imata veliko prebivalcev, ki hkrati uspevajo in trpijo zaradi uporabe goriv, ki ogrožajo čist zrak. Še huje, onesnaževanje zraka vpliva na sosednje države, saj zraka očitno ni mogoče omejiti z mejami. Nekatere države, kot sta Tajska in Malezija, še vedno sledijo standardom kakovosti zraka iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, od leta 1980 pa v Afganistanu, Butanu, Laosu ali Pakistanu sploh ni bilo določenih standardov kakovosti zraka.
Številni kritiki so poudarili, da imajo industrijski velikani in svetovni voditelji, kot sta ZDA in Velika Britanija, tehnologijo in bogastvo, da prenesejo potrebne in dramatične spremembe standardov kakovosti zraka, vendar ne storijo niti približno toliko, kot bi lahko, da bi spodbujali prizadevanja za čist zrak.