Kaj je terapija požiranja?

Terapija s požiranjem se uporablja za zdravljenje bolnikov z disfagijo, stanjem, ko ljudje ne morejo pogoltniti ali pogoltniti z velikimi težavami. Tradicionalna terapija pri požiranju, ki jo običajno izvaja logoped ali delovni terapevt, je namenjena krepitvi požalnih mišic in preprečevanju zadušitve. Bolj nov pristop k terapiji požiranja vključuje električno stimulacijo vratu za krepitev mišic, ki se uporabljajo pri požiranju. Bolniki s težavami s požiranjem pogosto razvijejo težave z zobmi, ker se hrana vrže ali ostane v ustih. V nekaterih primerih se bo ustna higiena poučevala kot del zdravljenja disfagije.

Primarni cilj terapije s požiranjem je pomagati ljudem pri žvečenju hrane, prenašanju hrane v zadnji del grla in krepitvi mišic pri požiranju. Terapija s požiranjem bo tudi naučila bolnika, da se izogne ​​nenamernemu premikanju hrane ali tekočine v pljuča, imenovanemu aspiracija, in regurgitaciji hrane. Večina vaj bo uporabljenih za krepitev mišic v čeljusti, jeziku in grlu, medtem ko druge vaje vključujejo vadbo nadzora dihanja med požiranjem, kako preprečiti, da bi se hrana ujela v grlu, in kako odstraniti ujeto hrano. Pri začetni terapiji požiranja bo uporabljena pacientova slina ali majhni požirki vode, pri kasnejših terapevtskih vajah pa bo prava hrana. Terapevt bo bolniku pomagal tudi določiti najboljšo konsistenco hrane in se naučil uporabljati terapevtske pripomočke za hranjenje in počasi pretočne skodelice.

Alternativa tradicionalni terapiji požiranja je električna stimulacija mišic, ki sodelujejo pri požiranju. Pri tej vrsti terapije so elektrode pritrjene približno na sredini vratu. Seje zdravljenja običajno trajajo 30 minut in vključujejo impulzno stimulacijo vratnih mišic z električnim tokom, medtem ko bolnik pogoltne različne velikosti in teksture hrane. Električna stimulacija povzroči krčenje mišic, kar poveča pretok krvi v območje ter izboljša mišično moč in vzdržljivost. Število potrebnih sej je odvisno od resnosti težave s požiranjem in stopnje izboljšanja.

Ustna higiena se lahko poslabša pri bolnikih z disfagijo, ker hrana pogosto regurgitira in so usta običajno pretirano suha. Nekatere terapije pri požiranju vključujejo učenje vzdrževanja ustrezne ustne higiene v teh težkih okoliščinah. Bolnike naučijo izpirati z brezalkoholnimi vodici za izpiranje ust, da očistijo usta hrane. Da bi preprečili nastajanje zobnih oblog, se lahko bolniki naučijo izpirati in pljuvati z raztopino klorheksidina za boj proti zobnim oblogam in si takoj po jedi umiti zobe z zobno ščetko. Uporaba balzamov za ustnice na vodni osnovi se lahko nauči tudi za preprečevanje razpokanih ustnic in razjed v ustih pri bolnikih s slabim nadzorom jezika.