Terapevtska raven lahko pomeni enega od dveh konceptov, oba pa se nanašata na količino farmacevtske spojine v krvnem obtoku bolnika. V znanstvenih študijah se terapevtska raven, znana tudi kot terapevtsko razmerje, nanaša na razliko med količino spojine, ki je potrebna za ugoden učinek, in količino, ki bo ubila bolnika. Med rutinskim zdravljenjem se terapevtska raven nanaša na spremljanje količine zdravil v bolnikovem krvnem obtoku. Namen takšnega testiranja je zagotoviti, da je farmacevtska spojina prisotna v krvi in da je v dovolj visoki koncentraciji, da nudi učinkovito zdravljenje brez povzročanja škode.
Kontekst je najpomembnejši namig pri določanju, katera definicija velja, čeprav strokovnjaki pogosto uporabljajo nekoliko drugačno terminologijo, da dodatno preprečijo zmedo. Običajno znanstvene študije označujejo terapevtsko raven kot terapevtsko razmerje ali terapevtski indeks. Ustanove za testiranje in zdravstveni delavci običajno označujejo laboratorijsko testiranje terapevtskih ravni kot spremljanje terapevtskih zdravil ali raven terapevtskih zdravil. Natančneje, spremljanje terapevtskih zdravil se nanaša na dejanske krvne preiskave, medtem ko se terapevtska raven zdravil nanaša na rezultate testov.
Čeprav se koncepta nekoliko razlikujeta, se oba nanašata na učinkovito raven zdravil v krvnem obtoku bolnika. Ena se osredotoča zgolj na najbolj skrajne negativne rezultate, druga pa na izogibanje škodi bolniku med zdravljenjem. Znanstveniki morajo najprej določiti terapevtsko razmerje, tako da imajo zdravniki in ustanove za testiranje potrebne informacije za določitev začetnega odmerjanja.
V idealnem primeru zdravniki začnejo z majhnim začetnim odmerkom spojine, postopoma povečujejo odmerek, dokler ne postane učinkovit. Spremljanje pomaga zdravnikom izmeriti, kdaj je ustrezen odmerek dosegljiv za določenega bolnika, ne da bi dosegli škodljive ravni. Na primer, zdravila, ki se uporabljajo pri zdravljenju motenj duševnega zdravja, so lahko pri nizkih ravneh neučinkovita, pri visokih pa strupena. Iskanje terapevtske ravni ali ravni, pri kateri je zdravilo učinkovito, ne da bi bilo strupeno, zahteva spremljanje koncentracij v bolnikovem krvnem obtoku.
Ne glede na to, ali se uporablja v znanstvenih raziskavah ali rutinski oskrbi bolnikov, se terapevtska raven testira na enak način. Odvzame se in analizira majhna količina krvi. Odvisno od specifičnega testa in testirane spojine se najprej izmeri natančna količina zdravila ali druge spojine, koncentrirane v krvi. Za primerjavo z ravnmi zdravil se lahko izvedejo tudi dodatni testi za preverjanje funkcij različnih organov. Zdravila, za katera je znano, da vplivajo na delovanje jeter, na primer, lahko poleg testov ravni zdravil zahtevajo tudi test delovanja jeter.
Številni dejavniki lahko vplivajo na pravilne terapevtske ravni, potrebne za različna zdravila in spojine. Velikost telesa, resnost bolezni in druga zdravstvena stanja lahko spremenijo priporočeno terapevtsko raven določene spojine. Prav tako se lahko pri znanstvenih študijah raven spojine, ki povzroči smrt, razlikuje, odvisno od velikosti in drugih dejavnikov. Kot take so priporočene terapevtske ravni pogosto predstavljene kot razpon, na primer 50–100 mikrogramov na mililiter ali več kot 01 mikromola.