Karakterna priča je oseba, ki priča o značaju nekoga, ki je vpleten v zadevo, običajno obdolženca. Takšne priče morajo običajno izpolnjevati številna merila, da lahko pričajo. V primerih, ko priča ne more priti na sodišče, lahko sodišče sprejme izjavo ali uradno pismo, čeprav imajo sodišča običajno raje možnost videti priče, predstavljene na sodišču. Ko jih prosijo, naj služijo kot priča značaja, bi morali ljudje dobro premisliti, preden sprejmejo, in se vprašati, ali menijo, da lahko resnično zagotovijo pošteno in dobro referenco.
Značilne priče morajo poznati osebo, o kateri pričajo, po možnosti dobro, na nekaterih območjih pa morajo živeti v isti skupnosti. Čeprav to ni obvezno, mnogi odvetniki iščejo tudi pričevalce z dobrim ugledom, saj lahko nasprotni odvetniki izpostavijo neprijetne podrobnosti iz preteklosti nekoga kot metodo diskreditacije pričevanja.
Na stojnici lahko priča lika priča o številnih stvareh. Priča lahko govori o ugledu zadevne osebe, da poda informacije o tem, kako jo dojemajo v skupnosti, če je to pomembno za primer. Priča lahko poda tudi osebno mnenje o značaju osebe; priča o značaju lahko govori o osebni integriteti, pozornosti do detajlov, profesionalnem odnosu in tako naprej, da zagotovi več konteksta za dogodke, o katerih se razpravlja.
Poleg tega lahko priča o značaju poda informacije o preteklosti, vključno z informacijami o storjenih dobrih in slabih dejanjih. To se lahko uporablja na različne načine, od prikaza dobrega značaja nekoga do ilustracije, da je nekdo resnično preoblikoval in da je to treba upoštevati pri tehtanju dejstev primera. Priča lika lahko na primer pove, da je bil obtoženec nekoč v tolpi, vendar je sprejel ukrepe, da bi izstopil iz skupnosti tolp.
V kazenskih zadevah so običajno dovoljene priče. V civilnih zadevah pa morda niso vedno dovoljene, ker morda niso pomembne za zadevo. Ko je predlagana priča, ima nasprotni zagovornik možnost, da protestira proti pričanju, sodnik pa lahko odloči, ali je treba pričanje sprejeti na sodišču ali ne. Med samim pričanjem lahko nasprotni zagovornik vloži ugovor tudi, če meni, da je priča odstopila od prvotnih navodil sodnika in sodišča.