Usposobljenost za sojenje je standard, ki ga je treba izpolniti, če naj nekdo nastopi pred sojenjem. Če je nekdo pristojen za sojenje, to pomeni, da razume namen in naravo postopka ter lahko pomaga obrambi. Če nekdo tega standarda ne izpolnjuje, se postopek ustavi. V Združenih državah je pristojnost za sojenje veljala za vidik ustreznega pravnega postopka in številne druge države imajo podobno zaščito.
Če na kateri koli točki kazenskega postopka obstaja dvom o sposobnosti obdolženca za sojenje, je treba opraviti oceno usposobljenosti. Pogost razlog za dvom o nečiji usposobljenosti je duševna bolezen, ki bi lahko komu otežila razumevanje postopka ali bi ovirala pripravo obrambe. Ljudje z motnjami v duševnem razvoju se lahko štejejo tudi za nesposobne za sojenje.
Med ocenjevanjem sposobnosti se strokovnjak za duševno zdravje sreča z obdolžencem. Ocena je zasnovana tako, da preveri, ali toženec izpolnjuje standard racionalnosti ali ne, in je sposoben razumeti, zakaj potekajo postopki, kako se bodo izvajali in kakšne bi lahko bile posledice postopka. Zaslišanje o pristojnosti se lahko zahteva tudi, preden se nekdo odpove zakonskim pravicam, da se potrdi, da posameznik razume te pravice in kaj se zgodi, ko se jim odpove in ko želi nekdo priznati krivdo.
Prisotnost motnje v duševnem razvoju ali duševne bolezni ne pomeni nujno, da bo nekdo postavljen pod vprašaj sposobnost sojenja ali da nekdo ne more soditi. To lahko ugotovi le ocena. Nekatera sodišča pa so bila kritizirana, da sodijo ljudem, za katere se zdi, da ne razumejo postopka, s strani ljudi, ki so rekli, da zaslišanje o pristojnosti ni bilo dovolj obsežno ali da ni bilo pravilno izvedeno. Pomisleke so iz drugega zornega kota izrazili tudi ljudje, ki so zaskrbljeni, da bi zaslišanja glede pristojnosti lahko obramba uporabila kot taktiko odlašanja ali zavlačevanja.
Pristojnost za sojenje se včasih primerja z obrambo ob norosti, vendar sta to različna pojma. Zagovor norosti med sojenjem uporablja nekdo, za katerega se šteje, da je pristojen za sojenje. V tej obrambi se zatrjuje, da obtoženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil zdrave pameti in ne sme biti kriv zaradi norosti, ker se obtoženec ni zavedal posledic svojih dejanj. V teh primerih obdolženčevo duševno stanje v času sojenja omogoča, da se posvetuje z odvetnikom, razume obtožbe in postopke ter sodeluje v sojenju.