Civilna odgovornost je vsaka krivda, ki je dodeljena posamezniku, skupini posameznikov ali družbi za krivico, storjeno drugi stranki. Ta napaka je običajno posledica malomarnosti ali kršitve pogodbe. Najverjetnejši rezultat primera civilne odgovornosti bo dodelitev določene denarne vrednosti, da se pomaga popraviti napako. Vsak postopek civilnopravne odgovornosti bi se verjetno začel na sodiščih, obstaja pa tudi možnost, da bo dokončna odločitev sprejeta v arbitraži ali kakšnem drugem postopku izven sodnega okolja.
Če podjetje ali posameznik ne upošteva določenih parametrov pogodbe, o kateri so bili medsebojno dogovorjeni, ima lahko kršitelj neko vrsto civilne odgovornosti v zvezi s to kršitvijo. Ko se to zgodi, je običajno na odvetnikih, da določijo vrednost kršitve. V nekaterih primerih, če sta vrednost ali dejstva sporna, lahko sodnik ali porota na koncu odloči, komu je bila storjena krivica in koliko.
Civilna odgovornost lahko nastane tudi zaradi malomarnosti, ki ima za posledico telesno poškodbo. V primeru prometne nesreče se lahko na primer od krivca zahteva, da plača zdravstvene račune za poškodovane posameznike. Prav tako je lahko krivec odgovoren za izgubljeno plačo, bodisi za začasno, bodisi za izgubljeno plačo, ki je posledica trajne invalidnosti. Nekaj od tega je lahko subjektivno, nekatere kazni v primeru civilne odgovornosti pa bi lahko bile celo kaznovalne, kar pomeni, da je razsodba namenjena kaznovanju stranke, ki je odgovorna.
Ko se v zadevi civilne odgovornosti sproži tožba, se toženci in njihovi odvetniki pogosto zberejo, da ugotovijo, kakšne so utemeljene zadeve, če sploh obstajajo. Čeprav se lahko ena ali druga stran sprva upira pogajanjem o poravnavi ali ponudbi, se stranke pogosto dogovorijo, morda zato, ker razumejo, da je odločitev sodišča popolnoma zunaj nadzora nikogar drugega. Številne ponudbe za poravnavo imajo klavzule o zaupnosti, ki navajajo, da nobena stran ne more razkriti podrobnosti.
Čeprav je bila stranki morda storjena krivica v civilni zadevi, to ne pomeni nujno kazenske odgovornosti storilca. Lahko se zgodi, da kazenski zakoni ne prepovedujejo dejavnosti. V takih primerih je civilna sodba zoper posameznika, kolikor lahko seže pravosodni sistem. Po drugi strani pa se nekatera kazniva dejanja štejejo za kršitve tako civilnih kot kazenskih standardov, zato lahko postopki potekajo na obeh sodiščih in celo pridejo do različnih odločitev.
Primer primera na civilnem in kazenskem sodišču in ima različne zaključke je primer OJ Simpson v devetdesetih letih. Prvotno je bil na kazenskem sodišču spoznan za nedolžnega dvojnega umora, pozneje pa na civilnem sodišču. Čeprav javnost morda težko razume, kako se to lahko zgodi, se pogosto ukvarja z različnimi standardi dokazov. V civilni zadevi je standard prevlada dokazov. V kazenski zadevi mora biti sodišče ali porota prepričana brez vsakega razumnega dvoma.