Zavajanje je vrsta odškodnine, ki jo je obdolženec lahko obtožen v civilni tožbi. Običajno se pojavi, ko oseba poda napačno izjavo o materialnih dejstvih, da bi prepričala drugo osebo, da sklene pogodbo ali drug dogovor. Na primer, če nepremičninski agent pove potencialnemu kupcu, da ima hiša novo vodovodno napeljavo, ko je vodovod v resnici star 30 let, je agent lahko odgovoren za napačno navedbo. Napačno predstavljanje se običajno zgodi v primerih, ki vključujejo lažno oglaševanje, zavarovalne terjatve in tožbe v zvezi z nepremičninskimi pogodbami. Kadar v pogodbenem primeru pride do napačne predstavitve, je pogodba na splošno razveljavljena, oškodovancu pa se lahko dodeli denarna ali pravična odškodnina.
Na splošno mora tožnik dokazati pet elementov, da bi bil uspešen v tožbi zaradi zavajanja. Prvič, tožnik mora dokazati, da je tožena stranka lažno navedla materialno dejstvo. Izjave, ki zgolj izražajo mnenje, se običajno ne štejejo za lažne izjave o dejstvih. Vendar pa obstaja nekaj izjem od tega pravila. Na primer, mnenje, ki ga strokovnjak poda nestrokovnjaku ali fiduciarju, se lahko šteje za napačno predstavitev dejstev.
Nato mora tožnik dokazati, da je bilo zavajanje namerno ali malomarno. Namerno ali goljufivo napačno predstavljanje se zgodi, ko obtoženec ve, da daje napačno izjavo o materialnih dejstvih. Napačna navedba iz malomarnosti se zgodi, ko tožena stranka pri podajanju izjave ne ravna razumno. Z drugimi besedami, obdolženec je malomaren, če bi moral vedeti, da je njegova izjava neresnična.
Tretji element, ki ga je treba dokazati, je, da je tožena stranka nameravala, da se tožnik opre na lažno izjavo. Denimo, da zavarovalnica potencialni stranki pove nekaj neresničnega, da bi stranko spodbudila, da sklene zavarovalno polico. V tej situaciji bi bil prisoten naklep, ker je zavarovalnica zastopala za prodajo police.
Za četrti element mora tožnik praviloma dokazati, da se je upravičeno skliceval na izjavo tožene stranke. Pri ugotavljanju upravičenega zanašanja se lahko upoštevajo tako dejanske okoliščine zadeve kot tudi osebne lastnosti in lastnosti tožnika. Duševno nesposoben tožnik bi verjetno imel nižji prag kot bolj pameten tožnik. Nazadnje mora tožnik dokazati, da je bil poškodovan zaradi napačne predstavitve.