Iura novit curia je pravno načelo, ki se najpogosteje uporablja v civilnopravnih postopkih. Latinska fraza iura novit curia izrecno pomeni, da »sodišče razume ali pozna pravo«. Kot taka tožnik in tožena stranka v civilnem postopku, kjer se uporablja to načelo, predstavljata le dejstva primera in ne poskušata argumentirati ali dokazati prava, ki se uporablja v zadevi. V skladu z iura novit curia bo sodnik zaslišal dejstva in navedbe strank ter na podlagi lastnega poznavanja veljavnih zakonov odločil. Ta praksa je v skladu z idejo, da je namen civilnega postopka ugotoviti relevantna dejstva, raziskati in zastaviti vprašanja ter nato ugotoviti, katero pravo velja za primer.
Ilustrativni primeri načela iura novit curia so televizijska sodišča, na katerih se civilne stranke odrečejo sodnim zadevam in nastopijo pred televizijskim sodnikom. Pravne stranke se vse vrstijo in navajajo dejstva, ki podpirajo njihove primere. Nobena od strank se ne sklicuje na sodno prakso in ne zagovarja pravne utemeljenosti svojih primerov. Potem ko je sodnica dovolj slišala za odločitev, izda sodbo o zadevi brez omejitev, ki jih postavljajo argumenti strank.
Teoretično iura novit curia omogoča sodišču, da odloča v skladu z zakonom, tudi če ena od strank ni obravnavala vprašanja, ki upravičuje odločitev sodnika. Na primer, če tožnik toži toženca zaradi kršitve pogodbe, ki vključuje en vidik pogodbe, vendar ne vloži tožbe zaradi drugega vprašanja, ki je bilo prav tako kršeno, lahko sodnik, če je seznanjen z obema kršitvama, svojo odločitev utemelji na obeh kršitvah. Vendar pa večina jurisdikcij svoje sodbe omejuje na zahtevke in pravna sredstva, ki jih zahtevajo tožniki. Na primer, če tožnik toži toženo stranko za 300,000 ameriških dolarjev (USD), bo sodnik omejil nagrado, ki jo naroči na 300,000 dolarjev, čeprav morda meni osebno, da si tožnik zasluži več.
V kazenskem pravu zagovorniki vsake stranke navajajo dejstva in razpravljajo tudi o pravni meritvi primera. Sodnik odloča izključno na podlagi navedb odvetnika. Na primer, če tožilec na sodišču ne predloži dokaza, sodnik ne sme uporabiti tega dokaza, tudi če se zanj zaveda, za usmerjanje svoje odločitve v zadevi. Poleg tega, če tožilec obtoženega obtoži lažjega kaznivega dejanja, da bi sklenil sporazum o priznanju krivde, sodnik ne izreče kazni, primerne za kaznivo dejanje. V takih primerih se iura novit curia umakne načelu audiatur et altera pars, privilegiju stranke, da je zaslišana.