Kazenski spor se nanaša na sojenje na kazenskem sodišču. Kazenski spori se v večini držav razlikujejo od civilnih pravd. Civilna pravda je zasebna tožba med dvema strankama, kazenska pa je pravda, ki jo sproži država proti posamezniku.
V skladu s klavzulo o pravilnem postopku ustave Združenih držav Amerike posameznikom ni mogoče odvzeti življenja, svobode ali iskanja sreče brez ustreznega zakonskega postopka. Pošteno in pravično sojenje z poroto vrstnikov je del ustreznega postopka in je zagotovljeno tudi v Šesti amandmaju. Po teh pravilih oseba ne more biti kaznovana brez predhodnega kazenskega postopka.
Samo pooblaščeni državni uradnik – tožilec – ima dovoljenje za uvedbo kazenskega postopka. S tem se kazenski postopek razlikuje od civilne tožbe, v kateri lahko ena stranka toži drugo stranko zaradi kršitve pravne dolžnosti. Medtem ko lahko nekatera dejanja in vedenja povzročijo kazenski in civilni postopek, je treba kazensko sojenje vedno ločiti od civilnega sojenja.
Tožilec lahko vloži kazensko ovadbo šele, ko opravi ustrezne pravne poti, da zagotovi, da so obtožbe primerne. Postopek se razlikuje glede na jurisdikcijo. V Združenih državah mora tožilec dokazati verjeten razlog za vložitev kazenske obtožbe zoper posameznika, nato pa mora dobiti obtožnico, ki dokazuje, da ima dovolj dokazov, da je obtoženi kršil pravno dolžnost, da bi osebo privedel pred sojenje.
Po obtožnici in aretaciji običajno poteka kazenski postopek. Med sojenjem ima tožilec breme dokazovanja, da je obdolženec kršil zakon. Kazenski procesi zahtevajo najvišji dokazni standard, kar pomeni, da mora tožilec brez razumnega dvoma dokazati vse elemente kaznivega dejanja.
Obtoženec ima na voljo številne potencialne obrambe v kazenskem procesu. Lahko poskuša vnesti utemeljen dvom o enem ali več elementih kaznivega dejanja, na primer o dokazovanju, da ni imel zahtevanega namena ali da ni storil nezakonitih dejanj. Lahko uvede tudi afirmativne obrambe, kot je samoobramba.