Ko tožbo obravnava senat, morajo sodniki skupaj preučiti dejstva in izdati enotno mnenje, v katerem opišejo izid. To mnenje je znano kot mnenje večine, ker vsebuje presojo in stališča večine — vsaj polovice — predsedujočih sodnikov. Vsa pritožbena sodišča in vrhovna sodišča v Združenih državah, Združenem kraljestvu in Kanadi izdajo večinska mnenja. Večinska mnenja izdajajo tudi revizijska sodišča v Evropski uniji, vključno z najvišjim Evropskim sodiščem. Mnenja večine določajo zavezujočo zakonodajo, vendar sodniki, ki se ne strinjajo z večino, lahko predložijo ločena mnenja, ki postanejo tudi del zapisnika.
Večinsko mnenje navaja kolektivno odločitev sodniške skupine. Po obravnavi zadeve sodniki glasujejo o izidu in izbere se en sodnik, ki napiše mnenje, ki izraža kolektivno stališče. Večina prvostopenjskih in prvostopenjskih sodišč izdaja le preprosta mnenja, torej mnenja, o katerih odloča en sodnik, ki izražajo samo oceno tega sodnika o zadevi. Mnenje večine običajno pride v poštev, ko in če se pritoži na prvotno sodbo.
Pritožbene zadeve v sistemu običajnega prava se na splošno obravnavajo pred senatom treh sodnikov, izbranih iz večje skupine. Sistem običajnega prava se je začel v Združenem kraljestvu in je bil temelj za pravne sisteme Združenih držav in večine angleških držav Commonwealtha, vključno s Kanado in Avstralijo. Mnenje večine pritožbenih sodišč v teh državah odraža utemeljitev dveh tretjin sodišča, če ne celotnega sodišča. Večinsko mnenje postane del sodne prakse, dokler se ne pritoži ali razveljavi.
Večinska mnenja izdajajo tudi vrhovna sodišča in sodišča najvišje stopnje. V Evropski uniji Sodišče Evropskih skupnosti obravnava zadeve v senatih po rotaciji treh, petih ali 15 sodnikov, ki morajo skupaj izdati enotno večinsko mnenje. Vrhovno sodišče Združenega kraljestva ima 12 sodnikov. V ZDA in Kanadi ima vrhovna sodišča devet sodnikov. Vrhovna sodišča vsake ameriške zvezne države je prav tako sestavljena iz devetih.
Mnenje večine bodisi vrhovnega sodišča ZDA ali vrhovnega sodišča katere koli države mora predstavljati ugotovitve vsaj petih sodnikov, običajno več. Mnenje večine na vrhovnem sodišču, ki je razdeljeno na 5/4, se na splošno šteje za zelo sporno. Sodniki, ki se ne strinjajo z večino, običajno napišejo svoja odklonilna mnenja, v katerih opišejo svoje ugovore. Sodniki, ki se strinjajo s končno odločitvijo sodišča, vendar se strinjajo z nekaterimi vidiki obrazložitve, se bodo šteli v večino, vendar bodo pogosto napisali tudi soglasna mnenja.
V vseh jurisdikcijah se za zavezujoč zakon šteje le mnenje večine. Odklonilna in soglasna mnenja postanejo del trajne evidence primera, vendar nimajo precedenčne teže. Sodniki v kasnejših primerih pogosto upoštevajo ločena in soglasna mnenja, vendar se pri uporabi prava na dejstva ne morejo zanašati na nič drugega kot večinsko mnenje.