Enako pravno varstvo se nanaša na pravice posameznikov do enakega dostopa do odvetnikov in sodišč ter do enake obravnave s strani zakona in sodnega sistema tako v materialnem kot v procesnem pravu. Podobno kot klavzula o dolžnem postopku tudi klavzula o enaki zaščiti, ki jo najdemo v 14. amandmaju ustave ZDA, določa, da nobena država ne sme nobeni osebi odreči enakega varstva zakonov. Ustava ZDA trdi, da je enako obravnavanje element temeljne pravičnosti v zavezi k uveljavljanju, da so »vsi ljudje ustvarjeni enaki«.
Preprosto povedano, enakopravno varstvo pomeni, da morajo državni zakoni zagotavljati enako obravnavo posameznikov v podobnem položaju kljub rasnim, spolnim ali drugim razlikam. Ta ideja je ključnega pomena pri ohranjanju državljanskih pravic, saj bi lahko države brez enake zaščite ljudem prepovedale zaposlitev na podlagi barve kože, spola, vere ali drugih vprašanj. Manjšini bi lahko zavrnili dostop do sodnega sistema, če so bile kršene njihove pravice ali prijaviti kazniva dejanja. Z zagotavljanjem dostopa do zakona, dostopa do sodišč in enakega obravnavanja 14. amandma državam zanika možnost diskriminacije.
Koncept je pomemben, ker označuje premik v ustavnosti znotraj sodstva. Pred uveljavitvijo 14. amandmaja je pravice posameznikov pred vdorom varovala le zvezna vlada. Po uveljavitvi so bili posamezniki zaščiteni tudi pred državnimi voditelji in vladami. Ta klavzula razširja enako zaščito na državljane države, vendar ne velja za zvezno vlado in zagotavlja le enako zaščito in ne enakih pravic, kot jih uveljavljajo države.
Po državljanski vojni je kongres izvajal pooblastilo v skladu s členom I, razdelek 5, klavzula 1 ustave, da izključi konfederativne države iz kongresa, ker so se uprle Uniji. Leta 1865 je kongres sprejel klavzulo o enaki zaščiti in njeno ratifikacijo s strani nekdanjih konfederacijskih držav postavil za pogoj za sprejem nazaj v Unijo. Čeprav je ta klavzula veljala samo za vlade držav, se klavzula o pravilnem postopku iz pete spremembe na splošno razlaga tako, da nalaga enake omejitve zvezni vladi.
Ameriško vrhovno sodišče je leta 1954 odločilo o prelomni zadevi o enakem varstvu zakona. V zadevi Brown proti odboru za izobraževanje v Topeki je vrhovno sodišče razsodilo, da ločene, a enake izobraževalne ustanove, ki ločujejo manjšinske študente od belih študentov, niso resnično enake in so protiustavne, ker jim ločevanje temnopoltih študentov ne zagotavlja enakih pravic po zakonu. Sčasoma se je ta koncept razvil in vključuje vprašanja, kot sta enako plačilo za enako delo in enakost obdavčitve.
Z razvojem veljavne sodne prakse na tem področju ni bilo ustvarjeno enako pravno varstvo, da bi zagotovilo enakost izida posledic, temveč da bi predstavljalo enake možnosti. Zlo, ki ga ta klavzula želi zanikati, je namerna diskriminacija. Odločitve v zadevah Arlington Heights proti Metropolitan Housing Corporation (1977) in Washington proti Davisu (1976) trdijo, da lahko kongres sprejme dodatne zakone, ki zanikajo zakonitost podpornih politik ali praks, ki povzročajo rasne razlike kot nenamerno posledico. Kritiki trdijo, da bi morala sodišča razmisliti tudi o tem, kako bi lahko politike in prakse imeli nesorazmeren učinek.