Whiplash je izraz, ki opisuje poškodbe mišic, vezi in mehkega tkiva v vratu. Do udarca se običajno pojavi kot posledica trčenja vozila zadaj. Tožnik, torej oškodovanec, v bičevni tožbi vloži tožbo zoper toženca. Tožena stranka nato vloži odgovor. Poleg tega, da sestavi lastne dokaze, se vsaka stran nato pripravi na tožbo proti bičevju tako, da pridobi informacije od nasprotne strani s postopkom, imenovanim odkrivanje. Če se zadeva ne reši, stranke predložijo svojo zadevo na sodišču, o izidu pa odloča sodnik ali porota. Večina ljudi najame odvetnika za poškodbe, ki jim pomaga pripraviti dokumente in predstaviti svoj primer.
S pritožbo tožnika se začne tožba s bičevjem. Pritožba vsebuje zahtevke zoper toženo stranko in zahteva odškodnino. Zahtevki so tožnikova različica dejstev o tem, kako je prišlo do nesreče in kdo je kriv. Zahtevek za odškodnino je pravno sredstvo oziroma denarni znesek, ki ga tožnik zahteva kot odškodnino. Ko je pritožba pripravljena, jo tožnik vloži pri sodišču in jo mora toženi stranki vročiti prek zasebnega procesnega strežnika ali prek šerifa.
Ko toženec prejme pritožbo, mora vložiti odgovor v določenem roku, ki je običajno 30 dni v večini jurisdicij. Odgovor je bodisi predlog bodisi odgovor na tožbo proti bičanju. Predlog je dokument, ki vzbuja pravno obrambo, ki bi lahko zavrnila primer, in zahteva, da sodišče sprejme določeno odločitev. Predlog lahko na primer dvigne zastaralni rok kot obrambo pred tožbo proti bičevju. Zastaralni rok določa roke za tožbe, kar pomeni, da sodišče po preteku roka ne more obravnavati vložene zadeve.
Odgovor na tožbo v primeru biča je lahko tudi v dokumentu, ki se imenuje odgovor. Odgovor vsako dejstvo, navedeno v pritožbi, prizna ali zanika. Vsebuje lahko tudi lahko zahteva, da sodišče tožnikovo krivdo za vzrok nesreče razdeli. Razporeditev krivde na tožnika bi lahko zmanjšala znesek odškodnine, ki bi jo plačala tožena stranka.
Nato lahko vsaka stran izvede odkrivanje, kar omogoča tožniku in toženi stranki, da pridobita informacije o zadevi od nasprotne strani. Stranke v tožbi lahko za zbiranje informacij uporabljajo metode odkrivanja, kot so zaslišanja, izjave, sodni pozivi in prošnje za priznanje. Vsaka metoda odkrivanja lahko odkrije pomembne informacije o moči nasprotne strani. Na primer, v tožbi proti bičevju je tožena stranka lahko izvedela, da tožnikove poškodbe niso bile hude, tako da je z izjavo zaslišala tožnikove zdravnike.
Po odkritju, ob predpostavki, da zadeva ni rešena brez potrebe po sojenju, vsaka stran v tožbi proti bičevju predstavi svoj primer na sodišču. Sodnik obravnava zadevo, razen če ena od strank zahteva sojenje s poroto. V sojenju porota porota odloča o dejstvih, sodnik pa odloča o sporih glede zakona. Sodnik ali porota nato odloči o izidu, torej o tem, kdo je kriv, potem ko zasliši vse dokaze in argumente. Stranka, ki izgubi, se lahko pritoži.