Mednarodna mediacija je poskus reševanja sporov med narodi. Deluje po enakih načelih reševanja sporov kot tista, ki veljajo za spore med posamezniki. To je način, da se strankam omogoči nadzor nad reševanjem svojih razhajanj z objektivnim vodenjem v nevtralnem okolju. Mednarodno posredovanje lahko vključuje stvari, kot so vprašanja trgovine in trgovine, ali pa je poskus preprečevanja ali zaustavitve oboroženih spopadov. Številne države uporabljajo mednarodno mediacijo za reševanje sporov o različnih vprašanjih.
Na področju trgovinskih in trgovinskih sporov je Svetovna trgovinska organizacija (STO) razvila lasten sistem reševanja sporov. STO je aktivno vključena v reševanje številnih trgovinskih sporov. Združeni narodi (ZN) so ustvarili vzorčni zakon o mednarodni gospodarski spravi. Evropska unija (EU) je metode alternativnega reševanja sporov, kot je mediacija, označila za glavno politično prednostno nalogo držav EU v vseh konfliktnih situacijah.
Mediatorji v mednarodnih sporih so pogosto zelo spoštovani posamezniki z močno zavezanostjo k mirnemu reševanju vprašanj. Suveren narod z močnim zanimanjem za mednarodno ali regionalno stabilnost bo pogosto služil kot posrednik v mednarodnih sporih. Posamezni narodi imajo ogromna sredstva, ki jih lahko ponudijo v procesu mednarodnega posredovanja, vključno s političnimi voditelji s strokovnim znanjem o kulturah nasprotnikov in naravi konflikta.
Mednarodna mediacija je lahko zapletena zaradi kulturnih in jezikovnih ovir. Obstajajo tudi situacije, ko imajo stranke močan občutek za nacionalno identiteto in pripravljenost uporabiti silo za ohranitev ali rušenje trenutnega ravnovesja moči. Posredovanje v navidez nerešljivih konfliktih zahteva globoko razumevanje pritožb strank in vztrajno zavezanost reševanju konflikta.
Posebne nevladne organizacije (NVO), kot sta Amnesty International in Carter Center, ki ju je ustanovil nekdanji predsednik ZDA Jimmy Carter, lahko prav tako pomagajo pri mednarodnem postopku mediacije. Stranke v sporu lahko menijo, da so nevladne organizacije v razmerah bolj nevtralne, saj ne bi smele imeti vladne agende, v idealnem primeru pa je njihov edini cilj mirno rešiti spor. To je tudi premislek za uporabo organizacij za posredovanje, kot so kvekerji, Islamska konferenca in Oxfam. Te organizacije ne delajo le na reševanju konflikta, temveč tudi na doseganju sprave med strankama.
Države lahko tudi poiščejo ali sprejmejo pomoč ZN pri posredovanju v svojih sporih. Stranke morajo najprej sprejeti “mandat” posredovanja ZN, kar pomeni, da ima generalni sekretar ZN pooblastila za srečanje z vsemi stranmi v sporu. Prav tako ima pooblastila, da se posvetuje z vsemi stranmi o rešitvah za rešitev konflikta ter predlaga ideje in rešitve. Kot pri drugih oblikah mednarodne mediacije tudi izid ni zavezujoč.