Zaroka kaže na namen dveh ljudi, da se poročita. To je formalno stanje zaroke, ki zahteva podrobna pogajanja in dogovor v imenu bodočega moža in žene in vključuje ožje družinske člane vsakega posameznika. Čeprav je v starodavnih svetopisemskih tradicijah pogosta, se zaroka v sodobnem času običajno izvaja med, vendar ne omejeno na, judovskimi in muslimanskimi skupnostmi, pa tudi v keltskih, rotumanskih in nekaterih poganskih skupnostih. V mnogih kulturah se dogovorjena poroka pogosto začne tudi s snubitvijo.
Oblikuje se uradna pogodba, ki določa pogoje, s katerimi se vsaka družina strinja med zaroko in poroko. Takšna pogodba velja za pravno zavezujočo in številne kulture uveljavljajo stroge kazni za prekinjene pogodbe. V judovski tradiciji se na primer prekinitev te pogodbe šteje za enako ločitvi. Pravzaprav je zaroko, ki jo Judje imenujejo tudi erusin, mogoče prekiniti le z uradno ločitveno odločbo.
Čeprav je zaroka podobna sodobnim definicijam zaroke, se zaroka jemlje nekoliko bolj resno. Ob vstopu v to bolj formalno stanje zaroke se pari dejansko štejejo za poročene. Čeprav ne morejo začeti sobivati, se zaročeni pari štejejo za zvezana kot mož in žena, ko se strinjajo, da postanejo zaročeni. Zlasti za opazovalne Jude je ta tradicija zakoreninjena v svetih spisih Stare zaveze, kjer se zaročena ženska imenuje žena.
Zaročeni pari in njihove družine si uradne pogodbe pogosto zagotovijo z darili, ki so pogosto velike vrednosti, kot so denarni prispevki, nakit, živina in nepremičnine. Ko je pogodba sklenjena in se zaročeni par udeleži uradne poročne slovesnosti, ta darila postanejo last para. Če je pogodba prekinjena pred uradno poročno slovesnostjo, pa stranka, ki prekine pogodbo, izgubi vse pravice do tega premoženja in je lahko celo odgovorna za škodo, ki je večkrat večja od njihove vrednosti.
Včasih se zaroka imenuje zaroka, čeprav lahko ta izraz označuje tudi uradno poročno slovesnost, ki sledi zaroki. V nekaterih primerih pa se to dvoje uporablja zamenljivo, saj velja, da je par uradno vezan s poroko, medtem ko je v zaročenem stanju. V wikanskih in drugih poganskih tradicijah se to stanje konča s postenjem rok, kar je obredno dejanje vezave ene roke zaročenega moškega na roko zaročene ženske kot javno razglasitev poroke. S to dejavnostjo izvira pogosto uporabljena besedna zveza »zavezovanje vozla«.