Zaplemba premoženja se zgodi, ko organi pregona v določeni državi zasežejo premoženje osebe. Sredstva se nanašajo na premoženje, kot so dom, avto, oblačila, nakit ali kateri koli drug oprijemljiv predmet, ki ima vrednost, ki jo ima oseba v lasti. Zaplemba se nanaša na odvzem teh opredmetenih predmetov.
Obstaja veliko različnih razlogov, zakaj lahko pride do odvzema premoženja. Najpogostejši razlog, da organi pregona zasežejo premoženje, je ta, da je blago pridobljeno s kaznivim dejanjem. Če na primer preprodajalec mamil s prodajo mamil pridobi drag dom in avto, sta ta dom in avto izkupiček njegove nezakonite dejavnosti. Organom pregona je tako dovoljeno zaseči to premoženje, ki bi ga lahko imenovali »pridobljen dobiček«.
Vlada lahko zaseže tudi premoženje ali predmete, ki so bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, tudi če ti predmeti niso bili kupljeni z denarjem iz kriminalne dejavnosti. Na primer, če je oseba uporabila svoje vozilo, da bi nekoga ubila, bi policija lahko zasegla sredstvo – vozilo –, saj je bilo uporabljeno za izvajanje nezakonite kaznivega dejanja. Terorizem je še en upravičen razlog za odvzem premoženja; če se sredstva uporabijo v teroristični akciji ali če vlada razlog za domnevo, da je premoženje posledica teroristične dejavnosti, lahko zadevne predmete zaseže.
Odvzem se ne more zgoditi brez sodnega postopka pred odvzemom. V Združenih državah je to pravilo določeno s klavzulami o dolžnem postopku v petih in štirinajstih spremembah. Druge države imajo tudi podobno zaščito, ki zahteva nekakšen pravni postopek, preden premoženje prevzamejo organi pregona.
V Združenih državah Amerike zakon o reformi odvzema premoženja civilnega premoženja iz leta 2000 določa pravila, ki se jih mora vlada držati pri prevzemu premoženja. V skladu s pravili mora vlada s prevlado dokazov dokazati, da je bilo premoženje uporabljeno za kaznivo dejanje ali da je bilo kupljeno s premoženjsko koristjo iz kriminalne dejavnosti. To je težje breme kot »verjeten vzrok«, pri katerem mora vlada dokazati le, da je verjetno, da je bilo premoženje uporabljeno na ta način, vendar ne tako strog standard kot »izven razumnega dvoma«, v katerem vlada bi morala dokazati, da ni nobenega dvoma, da je bilo premoženje vpleteno v kaznivo dejanje. Ko želi vlada zaseči premoženje, tako vloži tožbo zoper lastnino samo ali zoper lastnika nepremičnine; če to tožbo dobi z izpolnjevanjem svojega dokaznega bremena, pride do odvzema premoženja.