Prvotni pomen se nanaša na pravno teorijo ustavne razlage, ki meni, da je treba ustavo ZDA razlagati skladno s tem, kaj bi njene besede pomenile razumnemu človeku v Ameriki 1700-ih. Teorija, včasih imenovana “originalizem”, se tudi opira na zgodovinske dokaze za določitev pomena določenih besed v času, ko so bile uporabljene. Originalizem je v nasprotju s konceptom »žive ustave«, v katerem se pomen besed v ustavi sčasoma spreminja, ko se družba spreminja. Prav tako se razlikuje od izvirne teorije namena ustavne razlage, ki se osredotoča na to, kaj bi Framerji mislili, da besede pomenijo.
Originalizem ne gleda na to, kaj bi Framerji nameravali pomeniti besede, temveč na to, kaj bi jih razumel navaden državljan razumne inteligence v času, ko so bile napisane. Na fraze v Billu o pravicah, kot so »pravica do nošenja orožja«, »svoboda govora« ali »kruta in nenavadna kazen«, je treba gledati v njihovem zgodovinskem kontekstu. Zlasti aktualni dogodki, članki in mnenja tistega časa so pomembni za razlago prvotnega pomena besed.
Na primer, v zvezi s frazo »kruta in nenavadna kazen« originalizem ne gleda na sodobni pomen te fraze, kot bi lahko živa razlaga ustave. Poleg tega originalizem ne bi preučil namena Framerjev, da bi določili prvotni pomen fraze. Določeno vrsto kazni bi lahko šteli za kruto in nenavadno, tudi če je Framerji nikoli ne bi upoštevali, dokler bi razumna oseba v zgodovinskem kontekstu Amerike 1700-ih lahko mislila, da je tako.
Podobno, kar zadeva svobodo govora, so zgodnji ustavni primeri enako obravnavali verbalne izjave in simbolna dejanja. Da je bil to prvotni pomen »svobode govora«, ugotavljajo originalisti, je bilo v veliki meri določeno iz zgodovinskih dogodkov okoli priprave ustave. Številni kolonisti so sodelovali v političnih protestih, ki so vključevali stvari, kot so zažiganje zastav, zakoni in podobe vladnih uradnikov. Pogosto so bila javna zbiranja prikriti politični protesti, v katerih so bili namesto besed uporabljeni simboli in tajni znaki.
V primerih, ko ustava ne govori o temi, izvirnost trdi, da deveta amandma državam omogoča, da obravnavajo katero koli vprašanje, ki ga ustava ne obravnava ali prepoveduje. Poleg tega o zadevah, o katerih ustava ne govori, ne bi smelo odločati vrhovno sodišče. Vsaka širitev področja uporabe Ustave bi morala priti z ustavnim amandmajem, kot je določeno v V. členu Ustave. V skladu z določbami člena V mora amandma odobriti tri četrtine držav, s čimer se pokaže soglasje med ljudmi po času razprave in posvetovanja.