Založniško pravo je zbirni izraz, ki se nanaša na kateri koli zakon ali uredbo, ki vpliva na založniško industrijo, od tiskanja knjig do glasbenih izdaj in vsega vmes. Enotnega zakona o založništvu ni. Nasprotno, pravo je zbirka drugih diskretnih zakonov. Založniška zakonodaja pogosto zadeva avtorske pravice, blagovne znamke in druge zakone o intelektualni lastnini. Prav tako so pogosto vključeni zakon o svobodi govora in obrekovanju, skupaj z vsemi drugimi zakoni, ki bodisi prisilijo založnike, da ravnajo na določen način, bodisi onemogočajo založnikom tiskanje ali oddajanje določenega gradiva.
Natančno definicijo “založnika” je težko določiti, kar je eden od glavnih razlogov, da je področje založniškega prava tako široko. Po zakonu je založnik vsak, ki tiska ali razširja informacije. To vključuje tradicionalne založnike knjig, revij in časopisov, pa tudi filmske produkcijske hiše, glasbene producente, lastnike spletnih strani z novicami in celo blogerje. V večini primerov je delo »objavljeno« v trenutku, ko je fiksirano v nekem otipljivem mediju. Založniško pravo je vsak zakon, ki se dotika katerega koli dela katerega koli založniškega postopka, kar pomeni, da pogosto vključuje elemente drugih zakonov, kot so zakon o zabavi, internetno pravo in zakon o intelektualni lastnini.
Zakoni o intelektualni lastnini (IP) običajno predstavljajo večino založniškega prava. Pravo intelektualne lastnine je sestavljeno iz patentov, blagovnih znamk in avtorskih pravic. Kar zadeva založništvo, so avtorske pravice običajno eno najbolj spornih in pogosto spornih vprašanj. Nepooblaščene kopije, prevodi ali ponovne objave objavljenih del lahko povzročijo tožbe zaradi kršitve avtorskih pravic. Tako knjižno založniško pravo kot pravo glasbenega založništva se osredotočata na avtorsko pravo, vsaj kar zadeva tožbe založnikov.
Del založniške zakonodaje so tudi tožbe proti založnikom. Založniki so pogosto toženi zaradi vsebine dela, ki ga objavijo. Časopisni članek, za katerega se domneva, da nepravično kvari podobo osebe, bi lahko na primer založniku sprožilo tožbo zaradi obrekovanja. Podobno bi lahko bil podlaga za tožbo proti založniku tudi film, ki naj bi nekoga prikazal v lažni ali napačni luči, ali pesem, ki osebo poimenuje na neprijazen način.
Zakoni večine držav zagotavljajo vsaj nekaj zaščite založnikom, pogosto pod zastavo svobode govora. Zaščita svobode govora omogoča objavo širokega spektra mnenj in dejstev ter pogosto preprečuje tožbe na podlagi preprostega nestrinjanja ali nestrinjanja z vsebino danega objavljenega dela. Številne pravne strukture imajo tudi posebno zaščito za novinarje, ki je običajno namenjena tisku, da v celoti in odkrito poroča javnosti o novicah. V kolikor ti zakoni vplivajo na založnike in lahko obveščajo o tožbah z založniki, jih pogosto uvrščamo tudi v širšo kategorijo založniškega prava.