Pravna arbitraža je izvensodna metoda za reševanje sporov med dvema ali več strankami. V tipičnem arbitražnem postopku ima neodvisni arbiter ali senat arbitrov vlogo sodnika in porote. Arbiter običajno opravlja funkcije, kot so zaslišanje vsake stranke, preučitev dokazov in odločanje o postopkovnih vprašanjih. Med postopkom vsako stranko zastopa arbitražni odvetnik. Po predložitvi vseh dokazov arbiter sprejme odločitev, ki je lahko pravno zavezujoča ali pa tudi ne, odvisno od pogojev pravne arbitraže.
Arbitražo je mogoče uporabiti za reševanje različnih vprašanj – od poslovnih sporov in potrošniških zadev do postopkov ločitve in skrbništva nad otroki. Stranke imajo morda raje pravno arbitražo pred sodnim postopkom, ker je pogosto cenejša, hitrejša in manj formalna. Arbitraža lahko strankam zagotovi tudi večjo zasebnost in več udobja. Pravna arbitraža je na splošno bolj formalna od drugih metod alternativnega reševanja sporov (ADR), kot sta mediacija in pogajanja. Te metode ARS običajno vključujejo bolj sodelovalni pristop k reševanju spora in se ne končajo z zavezujočo sodbo.
V poslovnem svetu podjetja pogosto vključujejo arbitražne klavzule v svoje pogodbe z dobavitelji, strankami in drugimi subjekti. Nekatere pogodbe zahtevajo obvezno arbitražo, kar pomeni, da morata stranki morebitne spore reševati s pravno arbitražo. Druge pogodbe omogočajo prostovoljno arbitražo, v tem primeru strankam ni treba reševati spora z arbitražnimi metodami. V primeru prostovoljnega postopka si stranke še vedno ohranjajo pravico do tožbe na sodišču in pritožbe na pravnomočno odločitev arbitra.
Klavzula o arbitražni pogodbi običajno določa, ali bo pravna arbitraža za stranke zavezujoča. V zavezujočem arbitražnem postopku se morajo stranke držati končne odločitve arbitra, tako kot na sodišču. Nezavezujoča arbitraža po drugi strani pomeni, da se stranke še vedno lahko odločijo, da bodo zadevo predložile sodišču ali uporabile drugo obliko reševanja spora.
Tudi v zavezujoči pravni arbitraži se je na odločitev arbitra mogoče pritožiti v omejenih okoliščinah. Sodišče lahko na primer razveljavi odločitev, če se lahko dokaže, da je arbiter ravnal koruptivno ali je bil nepošteno pristranski do ene stranke. Sodišče lahko obravnava tudi pritožbo, če je bil arbiter podkupljen ali prekoračil svoja pooblastila.
Arbitražne klavzule se zelo razlikujejo po obsegu. Nekatere pogodbe vključujejo preproste klavzule, ki navajajo dogovor s pravno arbitražo, če pride do spora. Druge klavzule vključujejo posebne zahteve, kot so lokacija za arbitražo, število izbranih arbitrov, kdo plača odvetniške in sodne stroške ter kateri niz formalnih arbitražnih pravil se uporablja. Kot je navedeno zgoraj, lahko pogodbeni pogoji narekujejo tudi, ali bo arbitraža zavezujoča ali ne in ali bo obvezna ali prostovoljna.