Pravila o e-odkrivanju se zelo razlikujejo od države do države, vendar se na splošno najpogostejša pravila nanašajo na to, kako je treba elektronsko shranjene informacije predati nasprotni strani in pogoje, pod katerimi mora biti ta predaja izvedena. V Združenih državah so pravila e-odkrivanja na splošno liberalna. Zakon zahteva razkritje vsega, kar se šteje za “relevantnega”, razen če je zaščiteno z opredeljenim privilegijem. Stvari so veliko bolj omejevalne v Evropski uniji, kjer direktive prepovedujejo izmenjavo kakršnih koli osebnih podatkov od enega subjekta do drugega brez privolitve ali določene pravne obveznosti.
Najpogostejša pravila e-odkrivanja se nanašajo na posebnosti, kako naj bi potekalo elektronsko odkrivanje. Odkritje je pravni postopek, ki se zgodi pred sojenjem in je v bistvu priložnost, da si obe stranki v tožbi ogledata dokumente druge, da bi poiskali dokaze in zgradili primer. V dobi interneta je velik del gradiva, ki sodi pod okrilje odkrivanja, shranjenega v elektronski obliki. Vlade so sprejele pravila elektronskega odkrivanja, da bi poenostavile postopek.
V Združenih državah Amerike so pravila o e-odkrivanju kodificirana v Zveznih pravilih o civilnem postopku. Pravila med drugim določajo ustrezen obseg kakršnega koli iskanja e-odkrivanja, vključno s tem, katere vrste informacij je treba zagotoviti in kako je treba med strankami zahtevati odkritje. Vključena so tudi pravila o tem, kako je treba elektronske informacije ohraniti in prisiliti.
Zakonodaja Združenih držav prav tako določa fiksne časovne okvire, ki narekujejo, kdaj je treba material za e-odkritje predati in kdaj se morajo stranke sestati, da se dogovorijo o pogojih odkrivanja. Pomemben je tudi format materialov. Vse informacije, predane pri odkritju, morajo biti berljive in shranjene v izvirni obliki brez izpustov ali dodatkov. Pravila določajo privilegije ali izjeme glede tega, katere dokumente je treba predati, ter opisujejo kazni in sankcije za neupoštevanje.
Države v Evropski uniji imajo bolj restriktivni pristop. Direktiva EU o zasebnosti (95/46/ES), ki jo je sprejela vsaka država članica, določa široke zahteve EU glede zasebnosti. Ta pravila niso neposredna pravila o e-odkrivanju, kot so pravila ZDA, vendar se kljub temu nanašajo na e-odkrivanje, ker postavljajo omejitve glede načina delitve osebnih podatkov. Skratka, preprečujejo večino razkritij kakršnih koli osebnih podatkov, bodisi za tožbe ali kako drugače.
Izjeme obstajajo, ko identificirana oseba privoli ali kadar so informacije potrebne za izpolnjevanje zakonske obveznosti. E-odkritje se lahko v nekaterih okoliščinah šteje za pravno obveznost, vendar ne vedno in ne običajno, če izvira iz tujine. Veliko elektronskih dokumentov katerega koli podjetja bo verjetno v neki obliki vsebovalo osebne podatke. Kaj natančno velja za osebne podatke, se razlikuje glede na državo, vendar je ponekod tako preprosto kot polno ime ali telefonska številka. Direktiva o zasebnosti določa pravila, kako naj se informacije odstranijo ali redigirajo.
Evropska pravila tudi na splošno prepovedujejo izvoz kakršnih koli elektronskih podatkov v države z manj omejevalnimi okviri zasebnosti. ZDA so taka država. Pravila EU dovoljujejo omejeno izmenjavo podatkov z ZDA med sodnimi postopki, vendar le, če so izpolnjene določene zahteve in standardi samocertificiranja.