Scienter izhaja iz latinske besede scire, ki pomeni “vedeti”, scienter se nanaša na vedenje ali zavest o prekršku s strani obdolženca v civilnem ali kazenskem postopku. Za prevlado v postopku običajnega prava mora tožnik ali tožilec v svojih navedbah in z dokazi dokazati, da je storilec ravnal z zavestjo o prekršku. Mens rea, pravna fraza, ki pomeni “kriv um”, se pogosto uporablja izmenično z scienter, običajno v kazenskih sojenjih. Večina zakonov, ki nalagajo stroge kazni ali sankcije, vključuje določbe, ki zahtevajo, da mora oseba ravnati namerno, namerno ali zavestno, da je pravno odgovorna. Nepremišljeno ravnanje, opredeljeno kot vedenje, za katerega razumni ljudje vedo, da je nezakonito ali nevarno, je v očeh večine sodišč znanstvenega.
Merila za določitev znanstvenega dela so lahko subjektivna, objektivna ali kombinacija obojega. Primeri subjektivnih dokazov vključujejo priznanja ali opravičila obdolženca ter pretekle pogovore ali e-poštna sporočila, ki kažejo na znanje o prekršku. Objektivni dokazi lahko vključujejo znake naklepa in obdolženčeve pretekle izkušnje s podobnimi dogodki. Žirije vedo, da ljudje s povprečno inteligenco razumejo zakone vzroka in posledice ter lahko predvidijo verjetne rezultate določenega dejanja. Scienter je obtožencu objektivno pripisan, ko bi razumna oseba lahko predvidela verjeten izid ali bi vedela, da je dejanje napačno.
V primerih omejene duševne sposobnosti zaradi mladosti ali duševne bolezni lahko obtoženec ne razume ustrezno posledice svojih dejanj. V teh okoliščinah morajo porote upoštevati, kaj bi razumela razumna oseba z enako intelektualno sposobnostjo kot obtoženi. Iz tega razloga sodišča ob uporabi pravila doli incapax domnevajo, da otroci, mlajši od desetih let, ne morejo odgovarjati za svoja ravnanja po zakonu. Ko so izpolnjeni nekateri testi, ki jih določajo M’Naghtenova pravila, duševna bolezen tudi toženo stranko oprosti odgovornosti. Scienter v takih primerih ni mogoče ugotoviti.
Tožnikom ni treba vedno dokazovati, da je tožena stranka ravnala z naklepnim namenom ali nepremišljenim neupoštevanjem. Zakoni o strogi odgovornosti, ki urejajo določene primere, nalagajo civilno ali kazensko odgovornost ne glede na duševno stanje obdolženca. V zadevi o strogi odgovornosti mora tožnik samo dokazati, da se je zgodila poškodba in da je odgovorna tožena stranka. Večina dejanj v zvezi z živalmi in prometnimi prekrški sodi v to kategorijo. Zakon predvideva strogo odgovornost v okoliščinah, ki so same po sebi nevarne, s čimer odvrača od neprevidnega vedenja in prisili potencialne obdolžence, da sprejmejo vse možne previdnostne ukrepe.