V številnih jurisdikcijah po vsem svetu je zakonodajni organ odgovoren za oblikovanje in uveljavitev zakonskega prava države. Zakonsko pravo je področje, ki se ukvarja s statuti, ne s »statskim pravom«. Čeprav se jurisdikcije lahko nekoliko razlikujejo glede na to, kako se zakonsko pravo ustvarja in izvaja, je v večini jurisdicij zelo podobno. Zakonodajni organ v vladi mora najprej pripraviti statut in ga predložiti v pregled celotnemu zakonodajnemu organu. Zakon bo nato razpravljal in glasoval o statutu. Ko zakonodajalec sprejme zakon, bo morda moral zakon pred sprejetjem zakona prejeti predsedniško odobritev ali prestati dodatno oviro, kot je presoja ustavnosti.
V večini jurisdikcij z zakonodajno vejo mora zakonsko pravo najprej pridobiti odobritev celotnega zakonodajnega telesa. V večini držav je zakonodajna oblast sestavljena iz dveh vej, kot v Združenih državah. V Franciji državni zbor in senat sestavljata dve veji parlamenta, medtem ko je angleški parlament sestavljen iz lordskega in skupnega doma. Čeprav se postopek za odobritev zakona lahko nekoliko razlikuje, morata obe veji na koncu glasovati za odobritev zakonodaje.
V jurisdikcijah, kjer se uporablja zakonsko pravo, zakonodajalec začne postopek s pripravo in predložitvijo predloga zakona v obravnavo. V Združenih državah, na primer, lahko član bodisi predstavniškega doma bodisi senata uvede bodoči zakon, ki ga bodo pregledali njegovi kolegi v ustrezni veji. Nato se o zakonu razpravlja in se izvedejo vse spremembe, preden ga glasuje celoten dom ali senat. Ko bodoči zakon odobri veja, kjer je bil uveden, se nato posreduje drugi veji v pregled in obravnavo.
Ko zakonodajni zakon potrdijo ustrezne veje zakonodajne oblasti, bo morda moral zakon potrditi predsednik ali drug vladni organ. V Franciji, na primer, mora bodoči zakon pregledati ustavni svet, da se prepriča, ali je zakon v skladu z določbami ustave države. V Združenih državah se zakon, ki ga je zakonodajalec odobril, nato pošlje predsedniku v pregled in obravnavo. Če predsednik sprejme zakon, potem postane zakon. Če po drugi strani predsednik vloži veto na bodoči zakon, se ta vrne v zakonodajni organ, kjer lahko zakonodajalec preglasi predsedniški veto z dvema tretjinama glasov celotnega zakonodajalca in še vedno postane zakon.