V mednarodnem pravu je vprašanje univerzalne jurisdikcije – ali načelo univerzalnosti – pogosto vir spora med različnimi globalnimi regijami. To načelo zajema idejo, da so nekatera kazniva dejanja tako osupljiva, da imajo nekatere regije pooblastilo za pregon kaznivega dejanja, tudi če se ni zgodilo v njihovi jurisdikciji; ti zločini so včasih označeni kot »zločini proti človeštvu«. Različne pravne doktrine so podpirale in obsojale univerzalno jurisdikcijo.
Koncept jus cogens je načelo mednarodnega javnega prava, ki navaja, da obstajajo določene univerzalne smernice – erga omnes, »v odnosu do vseh« – in da morajo te smernice spoštovati vse regije. Spoštovanje globalnih pravil je tako actio popularis ali dejanje, ki služi večjemu skupnemu dobremu. V skladu s tem prepričanjem nobena pogodba ali zakon ne sme spreminjati ali odpravljati teh globalnih načel.
Zagovorniki univerzalne jurisdikcije trdijo, da lahko v skladu s tem diktatom nekatera kazniva dejanja zahteva in preganja katera koli neodvisna regija. Takšni zločini so tako žaljivi in uničujoči, da niso samo zločin proti eni žrtvi, ampak zločin proti vsemu človeštvu. Vojni zločini, genocid in umori so nekatera od kaznivih dejanj, za katera se je zagovarjala in izvajala univerzalna jurisdikcija.
O načelu univerzalnosti se že dolgo razpravlja med regijami in pravniki. Številni spori nastanejo, ko želi ena regija zahtevati jurisdikcijo in posledično tožilske pravice nad storilcem, le da jih prepreči lasten zahtevek za pristojnost druge regije. Pogosto do tega konflikta pride, ko je osumljeni storilec pobegnil z območja kaznivega dejanja in se preselil v drugo regijo. Kritiki univerzalne jurisdikcije trdijo, da načelo spodkopava avtoriteto regij, ki želijo jurisdikcijo, in se zato pogosto uporablja kot sredstvo političnega manevriranja in pogajanj. V takih primerih so verjetno kršene tudi svoboščine osumljenca, kar je privedlo do predlaganih pobud, kot je projekt pravne države v oboroženih spopadih, za zmanjšanje kršitev človekovih pravic in vzpostavitev smernic globalnega prava.
Nasprotno pa organizacije, kot je Amnesty International, verjamejo, da univerzalna jurisdikcija ohranja moralno strukturo in varnost vseh regij. Načelo, trdijo, prežene vsa varna zatočišča osumljencu storilca. Vse regije imajo pravzaprav moralno in pravno obveznost, da obsodijo določene zločine in to obsodbo izvajajo na zakonit, pravičen način. Ta pristop postavlja politiko nestrpnosti do gnusnih zločinov in vedenj ter dejansko tako spodbuja globalni občutek enotnosti in druženja. Kljub upanju na dogovor in podobnosti se zakoni o univerzalni jurisdikciji po vsem svetu razlikujejo.
Medtem ko Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov 1674 zagotavlja temeljno podlago za univerzalno jurisdikcijo, so posamezne regije sprejele svoje razlage in izjeme. Na primer, državnim voditeljem se lahko v nekaterih primerih podeli imuniteta pred univerzalno jurisdikcijo. Nekatere vlade so sprejele zakone, da bi ohranile svojo pravico do pregona državljanov svoje regije, ne glede na to, kje je bil zločin storjen. Številne regije so navedle tudi posebne vrste kaznivih dejanj, za katera lahko zahtevajo univerzalno jurisdikcijo. V zadevah na visoki ravni, kot so nürnberški procesi iz obdobja druge svetovne vojne, lahko mednarodna sodišča odvzamejo pristojnost kateri koli posamezni regiji.