Dolžnost razkritja je obveznost razkritja ustreznih informacij, na katere se mora druga stranka zanesti pri odločitvi. Ta dolžnost ima posebne pravne zahteve in znatne kazni v primeru kršitve, ki so odvisne od konteksta, v katerem se dolžnost uporablja, in zakonov v ustrezni jurisdikciji. Nekateri pogostejši primeri, ko je obveznost razkritja predpisana z zakonom, so kazenski in civilni sodni postopek, tožbe podjetij in prodaja zavarovanja.
Nekatere transakcije zahtevajo, da vse vpletene strani delujejo enako. V teh primerih zakon določa proaktivno odgovornost strank, zlasti tiste, ki ima največ vzvodov, da razkrijejo vsa dejstva, pomembna za zadevo. Ta dolžnost razkritja omogoča vsem strankam, da zaključijo transakcijo, seznanjene z vsemi dejstvi in preprečujejo poznejšo trditev o goljufiji ali nepoznavanju bistvenih dejstev.
Zakon podpira izrecno dolžnost razkritja v primerih, ki služijo javnemu interesu. Ena najpomembnejših vrst razkritij je dolžnost tožilca v kazenski zadevi, da razkrije vse razbremenilne dokaze, ki so pomembni za zadevo obdolženca. Če se ugotovi, da je tožilec kršil to dolžnost, se lahko zadeva izloči iz sodišča, obdolženec se izpusti, vsaka obsodba bo razveljavljena, pregon pa sankcionira sodišče.
Za vodje in direktorje podjetij velja tudi zakonska dolžnost razkritja, ki je bila naložena zaradi spodbujanja javnega interesa. Vlagatelji kupujejo delnice podjetij na daljavo in prek borze. Ti vlagatelji nimajo druge izbire, kot da se zanašajo na finančne in aktualne informacije, ki jih izda podjetje, da se odločijo, ali bodo kupili ali prodali. Uradniki in direktorji so pravno zavezani delničarjem korporacije povedati resnico o stanju družbe. Če te obveznosti ne bi bilo, bi korporacije lahko izkoristile vlagatelje, vlagatelji bi izgubili zaupanje v sistem in poslovno gospodarstvo države bi bilo ogroženo.
Dolžnost razkritja se zelo pogosto uporablja pri prodaji določenih vrst blaga. Čeprav se to razlikuje glede na jurisdikcijo, avtomobili, nepremičnine, zdravila in hrana vsi nalagajo prodajalcem dolžnost razkritja v različnih pogledih. Dolžnost je zasnovana tako, da zaščiti potrošnika, za katerega se šteje, da je v neugodnem položaju, da pozna pomembne informacije, ki bi vplivale na nakupno odločitev.
Prodaja zavarovanj je primer, ko je dolžnost razkritja naložena tako kupcu kot prodajalcu. Kupci so dolžni družbi posredovati resnične podatke, da se zavarovanje lahko pravilno sklene. Zavarovalnica ima tudi posebno zakonsko obveznost, da razkrije dejanske pogoje kritja na način, ki ga razume navaden potrošnik. Če se katera koli od strank izogne dolžnosti, lahko sodišče bodisi razveljavi celotno transakcijo bodisi prisili zavarovalnico k izplačilu.