Ekspresno zaupanje je vrsta zaupanja, ki ga namerno ustvari lastnik nepremičnine, da bi zagotovil posebna navodila za uporabo te lastnine za enega ali več določenih namenov. V svoji najširši uporabi je ta vrsta pravnega zaupanja lahko v obliki pisne zadnje volje in oporoke, ki vsebuje posebna navodila o tem, kako je treba premoženje pokojnika razdeliti med različne upravičence. Ker se nanaša na ustanovitev neke vrste skrbniškega sklada, je lahko ekspresni sklad ustna izjava, ki se sčasoma oblikuje v obliki pravnega dokumenta in se uporablja kot podlaga za ustvarjanje in upravljanje tega sklada.
Obstaja veliko razlogov, zakaj je lahko izrecno zaupanje dobra ideja. Posamezniki, ki želijo zagotavljati stalno finančno podporo svojim ljubljenim, se lahko odločijo za ustanovitev sklada, ki upravlja s premoženjem ponudnika, ko bo umrl. Ta pristop je še posebej koristen, če ponudnik sumi, da bi imeli zadevni bližnji težave pri odgovornem upravljanju dediščine. V tem primeru ustanovitev tako imenovanega varčevalnega sklada zagotavlja ljubljenim stalen dohodek, vendar jim preprečuje, da bi naenkrat umaknili celotno dediščino in jo morda izgubili zaradi finančnega slabega upravljanja.
Druge primere izrecnega zaupanja običajno najdemo v večini narodov. Diskrecijski sklad običajno določa, kdo lahko prejme izplačila iz skrbniškega sklada, vendar prepušča znesek in pogostost teh plačil skrbniku ali upravljavcu sklada. Dobrodelni skladi omogočajo, da premoženje in drugo premoženje prepustijo kvalificirani dobrodelni organizaciji. V nekaterih primerih je mogoče omejiti uporabo teh sredstev na posebne programe ali projekte, ki jih upravlja ta posamezna dobrodelna ustanova. Golo zaupanje je pogosto dobra rešitev, kadar je cilj zagotavljanje stalne podpore mladoletnemu otroku ali nekomu, ki je invalid, saj predvideva vzpostavitev smernic, ki jih mora skrbnik upoštevati.
Ker je izrecni sklad namerno dejanje lastnika ali ustanovitelja, da določi, kako naj se določena sredstva izplačajo ali uporabijo, se lahko zaupanje začne v obliki ustnega dokumenta, vendar ga je treba na neki točki zabeležiti. To je zato, ker imajo zakoni o ustnih izjavah v različnih državah različno veljavo. V nekaterih delih sveta je ugotavljanje verodostojnosti ustnega zaupanja s potrditvijo dveh do treh ljudi, ki so slišali, da je naseljenec izrazil te namere, enako veljaven kot pisni dokument. V drugih narodih ustne izjave, tudi če jih potrdijo zunanji viri, nimajo statusa zakonito izpolnjenega pravnega dokumenta.