Prisilna licenca je dovoljenje, ki ga izda vlada za uporabo avtorsko zaščitenega ali patentiranega materiala brez soglasja osebe, ki ima avtorske pravice ali patent. Ko se podelijo obvezne licence, mora oseba, ki uporablja gradivo, plačati licenčnino, ki jo določi vlada v zameno za uporabo gradiva. Obvezno licenciranje se uporablja za odpravo tržnih nepopolnosti, kjer povpraševanje po izdelku presega ponudbo, ki jo lahko realno proizvede proizvajalec.
Vlade nimajo možnosti izdati prisilne licence za vse. Upoštevati je treba posebne predpise. Praviloma se takšne licence podelijo, ko se ugotovi, da bi informacije, tehnologija in ideje, ki so običajno zaščitene, koristile javnosti in jih oseba, ki ima patent ali avtorske pravice, ne uporablja ustrezno. Vlada skrbno oceni primere, ko se zahtevajo obvezne licence, da ugotovi, ali bi bilo licenciranje primerno ali ne, in imetniku patenta ali avtorskih pravic je dana možnost pritožbe.
Klasična situacija, ko lahko pride do prisilne licence, je proizvodnja generičnih različic dragih patentiranih zdravil za uporabo v državah v razvoju. V mednarodni skupnosti obstaja splošno soglasje, da ljudem ne bi smeli prikrajšati dostopa do zdravil, ki rešujejo življenja. Ljudje s stanji, kot sta AIDS in tuberkuloza, ki potrebujejo patentirana zdravila, si jih morda ne bodo mogli privoščiti. Tako lahko proizvajalci pošiljajo v države v razvoju v omejenih količinah, ker njihova zdravila niso cenovno dostopna in je zaradi tega majhen trg.
Farmacevtsko podjetje v državi v razvoju lahko zaprosi za obvezno licenco, ki mu bo omogočila izdelavo generičnih različic patentiranih zdravil za distribucijo samo v svoji matični državi. Če lahko dokaže, da patentirana različica ni dostopna ljudem, ki potrebujejo zdravilo, bo vlada podelila licenco in podjetje lahko začne proizvajati cenovno dostopne generike. To omogoča ljudem, ki jih potrebujejo, na voljo pomembne zdravstvene oskrbe.
Obvezno licenciranje se uporablja tudi za zagotavljanje dostopa javnih radijskih in televizijskih postaj do ustvarjalnega gradiva in v številnih drugih situacijah, kjer bi bilo licenciranje avtorsko zaščitenega ali patentiranega materiala v javno korist. Zakonodaja v vsaki državi o prisilnem licenciranju se razlikuje glede na vrste gradiva, za katere lahko velja prisilna licenca, in glede na to, kako licence delujejo. V vseh primerih morajo biti vzpostavljeni mehanizmi za plačilo licenčnin in licenčnin, ki imetniku avtorskih pravic ali patenta nadomestijo uporabo gradiva. Možno je, da se te pristojbine opustijo kot dobrodelno dejanje.