Glasno branje odlomka iz knjige ali pesmi omogoča govorniku, da ta odlomek naredi tako dramatičen ali banalen, kot se sam odloči. Odlomek lahko prevzame novo življenje, odvisno od tega, kako govornik interpretira njegov pomen, nianse in glasovne vzorce. Takšno branje – in postopek pripisovanja lastne vokalne izvedbe odlomku – se imenuje ustna interpretacija.
Ustna interpretacija se lahko uporablja za katero koli vrsto pisanja, od poezije do proze, od fikcije do nefikcije, od humorističnega do dramskega. Izvajalec bo interpretiral vrstice besedila, da bi ugotovil, katero ključno čustvo želi prenesti, in na podlagi tega čustva bo podal svoj vokalni prenos. Ideja izhaja iz želje, da bi besedilom dali več značaja in čustev, ki presegajo suhoparno, ravno ali monotono dostavo.
Slog je manj odvisen od dejanskega besedila in bolj od bralčevega nastopa, kar bralcu omogoča, da preoblikuje besede v poljubno razpoloženje, ki ga želi doseči. Ni neobičajno, da bralec vzame dramatičen odlomek in ga prebere na humoren način, da bi v podtekstu odigral subtilno melodramo ali obratno. Čeprav je dejansko besedilo odlomka vsekakor pomembno, lahko način, na katerega izvajalec poda besedilo, izboljša ali zmanjša napisano s poudarjanjem idej ali čustev, ki jih izbere bralec, in ne avtorjevih.
Ustna interpretacija se v nekaj pogledih bistveno razlikuje od splošne kategorije igranja. Medtem ko obe obliki poudarjata vokalno predajo, je igranje bolj odvisno od gibanja in vizualne predstavitve. Igralci na primer pogosto nosijo kostume in ličila ter v celoti izkoristijo velik oder ali okolje. Izvajalci ustne interpretacije pa ne uporabljajo rekvizitov, ličil ali kostumov, temveč se zanašajo na vokalno predajo in subtilno gibanje, da oživijo svoj odlomek. Pravzaprav so rekviziti in kostumi na splošno prepovedani za nastope in tekmovanja.
Poleg preproste zmogljivosti je ta vrsta branja lahko uporabna pri dešifriranju posebej težkih besedil. Glasno branje odlomka pogosto omogoča poslušalcu, da sliši ideje ali koncepte, ki so bili izgubljeni, in pripisovanje čustev besedam pogosto omogoča bralcem, da slišijo odlomek na drugačen način. To je lahko še posebej koristno za srednješolske in visokošolske učilnice, v katerih je ideja interpretacije in razprave ključnega pomena.