Sestina je vrsta uradne pesmi, ki se opira na natančno strukturo jezika. Sestina je po definiciji sestavljena iz 39 vrstic – šestih šestvrstičnih kitic, ki ji sledi trivrstična kitica, znana kot terceta. Tradicionalno je bila sestina napisana v jambskem pentametru; vendar večina današnjih piscev tega ne vidi kot nujnost za obliko.
V sestini mora pisec izbrati šest različnih besed, ki bodo uporabljene kot zadnja beseda v vsaki vrstici pesmi. Na primer, zadnja beseda za vsako vrstico v prvi kitici bi lahko bila: pes, dež, otrok, greh, vrt, boj. V naslednji kitici se besede premikajo po vrstnem redu; vrstice druge kitice bi se tedaj končale: dež, otrok, greh, vrt, boj, pes. Ta proces se nadaljuje do šeste kitice.
V zadnjem tercetu bo prva vrstica vsebovala besedi »pes« in »dež«, druga »otrok« in »greh«, tretja pa »vrt« in »boj«; vendar ni nujno, da so na koncu vrstice.
Sestino je prvi izumil v 12. stoletju slavni francoski trubadur Arnaut Daniel. Skozi zgodovino so številni znani pesniki pisali sestine; med njimi Elizabeth Bishop, Dante, Ezra Pound in WH Auden. Poleg tega priljubljena spletna literarna revija McSweeney’s Internet Tendency redno objavlja sestine o različnih temah – nedavni prispevek ima naslov »Sestina s klementinami, pivom in kitaro«.
Ker ima sestina tako strogo obliko, mnogi pisci ugotovijo, da jim pisanje sestin pomaga pri raziskovanju njihove ustvarjalnosti. Ker so omejeni na ponovno uporabo določenih besed, so prisiljeni pripraviti izvirne vrstice, kjer se besede prilegajo. Pogosto bodo pisci začeli pesem kot sestino in jo nato uredili v manj strukturirano pesem s prostim verzom.
Če želite napisati sestino, je najboljši način za učenje preučevanje primerov sestin drugih piscev. Nekatere uspešne, dobro znane sestine, ki so na voljo, so “Sestina” Elizabeth Bishop in “Sestina: Altaforte” Ezre Pounda. Številne knjige o poeziji se osredotočajo tudi na sestine; za dober pregled nad sestino in drugimi oblikami poezije preberite pesniški priročnik Mary Oliver.