Ko se dve nasprotni stranki pripravljata na sojenje, lahko pravdni stranki uporabita dva načina pridobivanja pomembnih informacij o dejstvih v zvezi s primerom: zaslišanje in izrek. Medtem ko oba vključujeta zaslišanje nasprotne stranke kot del postopka odkrivanja pred sojenjem, imata popolnoma različne funkcije. Pravzaprav obstaja temeljna razlika med zaslišanjem in izjavo.
Zaslišanje, znano tudi kot Zahteva za dodatne informacije, je niz pisnih vprašanj, postavljenih nasprotni strani, na katera je treba odgovoriti resnično, pisno, pod grožnjo krive prisege. V ZDA število vprašanj v zaslišanju in število strank, ki lahko odgovorijo, urejajo Zvezna pravila o civilnem postopku. Vendar pa lahko v skladu s civilnim pravom okrajna sodišča postopek dodatno omejijo. Na splošno pa je število vprašanj na zasliševalca omejeno na 25 na stranko. Poleg tega, ker se zaslišanja pogosto uporabljajo za razjasnitev preprostih osnovnih informacij o strankah, mnogi odvetniki raje uporabljajo splošne, vnaprej natisnjene obrazce za zaslišanje.
Uporaba zaslišanja je pogostejša v civilnih postopkih kot v drugih vrstah tožb, kot so kazenskopravne zadeve. Na primer, lahko je dragoceno orodje v ločitveni tožbi, kjer je odkritje dohodka in premoženja potrebno za določitev pravične porazdelitve med strankama. Zasliševanja se pogosto uporabljajo tudi v tožbah za telesne poškodbe, kjer je domnevna malomarnost nasprotne stranke. Poleg zagotavljanja osnovnih informacij, zaslišanje omogoča obema strankama, da odkrijeta, katera dejstva in obtožbe bodo predstavljena na sojenju. Vendar pa obstaja en primer, ko se zasliševanje ne sme uporabiti – pridobiti dokaze od priče.
Dokazi za odkritje pred sojenjem, ki jih je treba pridobiti od priče, se pridobijo z izjavo pod prisego. Priči ali zagovorniku neposredno nasprotni odvetnik zastavi vrsto vprašanj in celoten postopek se posname (in včasih tudi na video), kot tudi dokumentira v pisnem prepisu, ki ga pripravi sodni poročevalec. Nasprotna stranka in zagovornik imata pravico prisostvovati pri izreku katere koli priče.
Izjava je še posebej uporabna naprava, ki se lahko uporabi na sojenju za predstavitev pričevanja iz prve roke v primeru, da priča postane nedosegljiva. Na primer, če bi zadevna priča umrla pred začetkom sojenja, se lahko poroti namesto pričanja v živo v sodni dvorani zagotovi prepis njene izjave. Poleg tega se lahko uporabi za domnevno obtožbo priče, če je pričanje v živo v nasprotju s priznanji, ki so bila prej podana med izjavo. Izjave, dane med dajanjem izjave, se lahko uporabijo tudi, če se priča težko spomni dogodkov, pomembnih za zadevo.