Navadni glagol je v skladu s standardnim nizom pravil ali konvencij za spreganje v različne čase. V slovnici je konjugacija sprememba osnovne oblike glagola, ki predstavlja različne pregibe, zlasti glede časa. Večina jezikov ima priznana pravila za konjugacijo glagolov, nekateri jeziki pa imajo lahko več kot en tak niz, na primer francoščina, ki ima tri ločene oblike pravilnih glagolov, od katerih ima vsaka svoj nabor spregatev. Če glagol preprosto opredelimo kot navaden glagol, je mogoče veliko sklepati o konstrukcijah različnih oblik glagola, če so znana pravila za takšne konstrukcije v določenem jeziku.
V angleščini so konjugacije, ki določajo, ali je glagol pravilen ali nepravilen glagol, pretekli čas in pretekli deležnik. Razlog za to je, da se konjugacije za druge čase, kot je sedanjik ali tretjeosebni sedanjik, na splošno ne spreminjajo, tudi pri nepravilnih glagolih, z zelo redkimi izjemami, kot je glagol “biti”. V drugih jezikih je to lahko ali pa tudi ne.
Za tipičen pravilen glagol v angleščini se konjugacija preteklega časa ali preteklega deležnika izvede tako, da se sedanjiku doda črke -ed ali če se oblika sedanjika konča s črko -e, preprosto doda -d na koncu besede. Na primer, “govor” postane “govorjen” in “šala” postane “šaljiv”. Drugi časi, kot so sedanjik, pretekli in prihodnji perfekt, uporabljajo tudi obliko preteklih deležnikov. Tretja oseba množinske oblike sedanjika je enaka osnovni obliki, oblika tretje osebe ednine je ustvarjena tako, da se osnovni obliki preprosto doda -s, sedanjik pa je ustvarjen z dodajanjem -ing osnovni obliki. V prejšnjem primeru je »govor« sprežen v te čase kot »govor«, »govori« in »govorenje«.
Nasprotno pa nepravilni glagol ne bo upošteval teh pravil. Večino nepravilnih glagolov se materni govorci jezika naučijo s pogovorno rabo in v dokaj mladih letih, ko se jezikovne spretnosti razvijajo. Včasih pa je, zlasti pri učenju drugega jezika, potreben slovar za iskanje spregatev nepravilnih glagolov. Večina angleških jezikovnih slovarjev ne navaja konjugacije za pravilne glagole, ampak bo navedla tiste za nepravilne glagole.
Občasno je lahko navaden glagol tudi nepravilen, če ima dva različna pomena. Na primer, glagol “viseti” se lahko spreže na enega od dveh načinov, odvisno od njegove uporabe. Ena od oblik uporablja pravilno konjugacijo, druga pa nepravilno konjugacijo. V nekaterih primerih se lahko določeni črkovanja uporabljajo v spreganjih več kot enega glagola, vendar za različne čase. Na primer, glagol “tround” je običajen glagol, vendar glagol “mleti”, nepravilni glagol, uporablja “ground” kot svoj pretekli čas, vendar z drugačnim pomenom.