Hiperpopravek je izraz, ki se uporablja v jezikoslovju, ki se nanaša na nekakšno napako ali napačno izgovorjavo v jeziku, ki običajno izvira iz želje po preveč formalnem ali pretirano pravilnem. Običajno tisti, ki naredijo napako pri hiperpopravljanju, vzamejo jezikovno pravilo in ga uporabijo tam, kjer se ne bi smelo uporabljati. Hiperkompenzacija in hipertujstvo sta med pogostejšimi vrstami napak. V angleščini so te napake pogosto slovnične, nekatere oblike hiperpopravkov v tem jeziku pa vključujejo osebne zaimke in uporabo predlogov na koncu stavka. Hiperpopravek se lahko pojavi tudi pri izgovorjavi, običajno pri posameznikih, ki študirajo nov jezik.
Slovnična hiperkompenzacija je verjetno ena najpogostejših vrst hiperpopravkov in se nanaša na situacijo, ko se napačno verjame, da je izjema od pravila samo pravilo. Primer je glagol “kopati”; prvotno je bil pretekli čas besede običajen »izkopan«, vendar je ta oblika od takrat postala arhaična. Nepravilna oblika, »dug«, se je čez čas vse bolj uporabljala in je zdaj standard, kjer je bila pred izjemo.
Hipertujstvo se pojavi, ko se slovnična pravila iz enega jezika uporabijo v drugem. Na primer, angleški izraz habanero peppers se včasih izgovarja kot “habañero”, čeprav to glede na izvirno špansko besedo ni pravilno. Na to so morda vplivali angleški govorci, ki so odkrili izvirno špansko izgovorjavo »jalapeño« in jo pomotoma uporabili za »habanero«.
Pogost hiperpopravek v angleščini vključuje vprašanje »ti in jaz« v primerjavi z »ti in jaz«. Slovnično je treba prejšnjo besedno zvezo uporabiti pred glagolom stavka, kjer je »grem v kino« pravilno v primerjavi z »Jaz grem v kino«. Ker ne razumejo pravila in so verjetno bili v preteklosti večkrat popravljeni na »ti in jaz«, mnogi pretirano kompenzirajo in rečejo: »V kino gre s tabo in jaz«. V tem primeru bi bil “ti in jaz” resnično pravilen izraz.
Uporaba predlogov na koncu stavka je še ena situacija, ki je v angleščini nagnjena k hiperpopravki. V resnici na splošno ni nič narobe s predlogom na koncu stavka, čeprav ga izogibanje običajno naredi stavek bolj jasen. Ta uporaba predlogov je bila v preteklosti obsojena in posledično so mnogi naredili svoje stavke bolj okorne, da bi se držali tega napačnega pravila. Znamenit primer je citat: “To je vrsta dolgočasne neumnosti, ki je ne bom navdušil!” naj bi ga izjavil Winston Churchill.
Kadar pride do hiperpopravke pri izgovorjavi, to običajno pomeni, da je pravilo izgovorjave za določeno besedo napačno uporabljeno za druge. Pri tistih, ki se učijo novega jezika, se lahko napaka pojavi tudi fonetično kot oblika hipertujstva. V tem primeru posameznik pomeša telefone svojega prvega jezika in tistega, ki se uči, ne ve, kdaj je treba določene telefone zamenjati in jih ne. Druga beseda za to je prekomerna regulacija.