Vprašalni zaimki so besede, ki so dobile dve nalogi. Najprej se uporabljajo za postavljanje vprašanj. Drugič, vprašalni zaimki delujejo tudi kot nadomestki za samostalnike ali samostalniške besedne zveze. V angleščini je pet vprašalnih zaimkov: who, who, who, what in which.
V večini primerov se zaimek nanaša na predmet ali osebo, ki je že bila poimenovana. Ta oseba ali stvar se imenuje antecedent. Zanimivo je, da se besede kdo, kdo, čigav, kaj in ki so pravzaprav zaimki, ne nanašajo na znani predhodnik, ampak na neznanega iz preprostega razloga, ker se postavlja vprašanje, da se ugotovi kdo ali kaj je ta predhodnik.
Na primer pri vprašanju “Kaj želite za večerjo?” vprašalni zaimek se uporablja za prošnjo za informacije o tem, kar ni znano – o željah anketiranca pri večerji. Antecedent je prej domnevan kot naveden; je ne glede na izbiro hrane anketiranca. Morda je odgovor »pica«, v tem primeru to pojasnjuje predhodnik.
Vprašanje “Kdo je bil na vratih?” vsebuje vprašljivo kdo. Govornik ve nekaj nespecifičnega – da je bil nekdo pred vrati. Šele ko je odgovor na vprašanje, je predhodnik predložen. Odgovor je lahko zelo natančen, na primer ime posameznika, malo manj specifičen, na primer kategorija, kot je prodajalec, ali tako nespecifičen, kot je vprašanje, na primer nihče.
Čigav je edini vprašalni zaimek, ki je tudi posesiven. Sprašuje o znanem predmetu, ki pripada neznanemu predhodniku. “Čigav pes je to?” prepozna, da obstaja pes, ki nekomu pripada; šele ko je ta oseba imenovana, postane predhodnik jasen.
Vprašalni zaimki kdo, kdo, čigav, kaj in kateri se nikoli ne najdejo v drugem jezikovnem toku razen v vprašanju. To ne pomeni, da se te besede ne uporabljajo v drugih kontekstih – vsekakor so –, vendar jim je v takih primerih dana drugačna slovnična funkcija. Postanejo relativni zaimki, ki se uporabljajo za osvetlitev pridevniške klavzule. Na primer, v izjavi »Zdravnik je nekdo, ki zdravi bolne«, ki uvaja opisno besedno zvezo »zdravi bolne« in zato ni vprašalni zaimek.
Ljudje pogosto zamenjujejo vprašalne zaimke z vprašalnimi besedami. Mlajši se v osnovni šoli učijo, da naj uporabljajo besede kdo, kaj, kdaj, kje, zakaj in kako oblikovati vprašanja. Od tega sta le kdo in kaj tudi vprašalna zaimka. Druge besede se ne uporabljajo za določitev neznanega, ki je poseben samostalnik, temveč neznanega, ki imenuje čas, lokacijo, razlog ali način.