Sintetična fonika je metoda poučevanja branja, ki se začne z osnovnimi zvoki črk, mešanjem in zvočenjem besed. Najpogosteje se uporablja v zelo zgodnjih fazah učenja branja, preden učenci na pogled prepoznajo katero koli besedo. To se razlikuje od metod celotnega jezika ali analitične fonike, ki poudarjajo vidne besede in branje knjig namesto zvenečih besed.
Proces sintetične fonike se običajno začne z učenjem dekodiranja in kodiranja posameznih zvokov črk. Na tej zgodnji stopnji učenja fonike se dekodiranje nanaša na prepoznavanje črke in prepoznavanje zvoka, ki ga oddaja. Kodiranje se nanaša na slišati zvok in vedeti, katera črka predstavlja ta zvok. Dekodiranje in kodiranje sta osnovni veščini, potrebni za branje in pisanje, ki temeljita na glasu.
Ko se naučijo dekodirati in kodirati posamezne zvoke, se učenci naučijo, kako se ti osnovni zvoki črk združujejo v besede. Na tej stopnji bi morali učenci znati izzvoniti ali dekodirati preproste tričrkovne besede in stavke, sestavljene iz tričrkovnih besed. Na primer, stavek »Jim in Hal sat« vsebuje samo besede, ki sledijo zelo preprostim fonetnim pravilom. Študente se sčasoma naučijo zvočne mešanice, kot sta /th/ in /sh/, nato pa se naučijo izzvoniti bolj zapletene zvoke.
Šele ko učenci obvladajo te osnovne fonetične pojme, se naučijo visokofrekvenčnih vidnih besed, kot sta »rečeno« ali »eno«, ki jih ni mogoče izgovoriti. Ker v to kategorijo spada toliko običajnih angleških besed, učenci, ki se poučujejo po modelu sintetične fonike, običajno ne zmorejo zgodaj brati niti zelo preprostih knjig. Učenci začnejo branje knjig šele, ko dobro razumejo veliko število fonetičnih pravil.
Druge metode poučevanja branja, kot je celoten jezik in njegove različice, obrnejo ta proces. Celoten jezik se začne s poučevanjem vidnih besed, kot jih srečamo pri branju knjig. Ta metoda je pogosto kombinirana z analitično foniko, pri kateri se učenci učijo fonetičnih pravil z analizo besed, ki jih že poznajo. Učenci bi se na primer naučili besede »mačka«, tako da bi jo videli in slišali, da se večkrat prebere v kontekstu knjige ali zgodbe. Nato bi jih naučili, da posamezne črke v besedi “mačka” ustrezajo zvokom /k/, /a/ in /t/.
Učitelji pogosto združujejo vidike več različnih pristopov k branju. Sintetična fonika je zelo uporabna za predpismene študente, ki še ne znajo prepoznati nobene besede na pogled. Ko se naučijo nekaj osnovnih glasovnih pravil, lahko učenci povečajo svojo tekočnost branja tako, da prepoznajo besede, ne da bi jih morali izgovoriti.