Končni glagol je glagol, ki ima slovnični čas in lahko stoji samostojno kot glagol stavka. Vsak stavek mora vsebovati končni glagol, bodisi prehodni, neprehodni ali povezovalni glagol. V angleščini se končni glagoli običajno končajo na “s” ali “ed” ali pa so nesklonski, kar pomeni, da nimajo pripone. Identifikacijska lastnost končnega glagola v katerem koli jeziku je, da ima vedno čas in je zato končen ali omejen s časom.
Končni glagol je lahko tudi glagolska besedna zveza, ki vsebuje enega ali več pomožnih ali aksilarnih glagolov in glavni glagol, na primer v »Dekleta so hula-hooping«, kjer je »sule hula-hooping« končni glagol. V nekaterih jezikih se ta konstrukcija šteje za povezovalni glagol z deležnikom, vendar angleške slovnice običajno razvrščajo celotno frazo kot končni glagol.
V nasprotju s končnimi glagoli, ki nimajo nikoli nobene vloge, razen vloge glagola, nekončni glagoli, ki jih pogosto imenujemo »glagoli«, delujejo kot samostalniki ali pridevniki. Tri vrste nekončnih glagolov so gerundi, infinitivi in deležniki. Gerundi so glagoli, ki delujejo kot samostalniki in se v angleščini končajo na “ing”. Infinitivi so glagolske besedne zveze, ki se začnejo z “to”, kot v “žvečiti”. Delniki so glagoli, ki delujejo kot pridevniki, ki se običajno končajo na »ed«, »en« ali »ing« v angleščini.
Če želite ugotoviti, ali je glagol “ed” končen, bi morali pogledati njegovo vlogo v stavku. Pogosto je lažje odkriti končni glagol s postopkom izločanja; če ni ena od treh nekončnih oblik, je končna. V stavku »Pedro je spekel piščanca za večerjo« se »pečen« ne uporablja kot samostalnik, pred njim ni »do« in se ne uporablja kot pridevnik; zato je končna.
Nekaj zmede lahko nastane zaradi glagolskih oblik, ki se končajo z “ed”, ki je lahko končna ali nekončna. Ponovno je treba upoštevati njegovo vlogo v stavku. Na primer, »Pedro je jedel pečenega piščanca za večerjo« vsebuje isto besedno obliko, »pečen«, kot prejšnji primer. V tem stavku je beseda “pečen” deležnik, ker deluje kot pridevnik, ki opisuje, kakšno piščanca je Pedro jedel, zato ni končna.
Drug način razmišljanja o končnih glagolih je, da spremenijo svojo obliko na podlagi slovničnega števila in osebe stavčnega subjekta ter časa glagola. Na primer, glagol »skrmiti« ima različne oblike, odvisno od tega, kdo krmili in kdaj: »jaz krmilim«, nima pregiba, medtem ko se »on krmili« konča na »s«, »mi smo krmilili« pa na »ed«. Tri vrste nekončnih glagolov pa ne spremenijo svoje oblike glede na druge besede v stavku.
V standardni angleški slovnici mora stavek vsebovati vsaj en končni glagol, lahko pa vsebuje veliko ali nič nekončnih glagolov. Stavek »Jane je želela čofotati v bazenu« vsebuje en končni glagol, »želel« in dva nekončna glagola, »splash« in »wading«.