Razloženo bi vam lahko natančno povedal, kaj je apoziopeza, toda … Oprostite, ne morem nadaljevati. Ali lahko namesto tega govorimo o kakšni drugi retorični napravi?
Zgornji odrezek je primer retorične naprave, znane kot apoziopeza, ki iz grščine pomeni »utihniti«. Apoziopeza se lahko pojavi v različnih oblikah, na splošno pa je to namerna prekinitev ali premor, ki se uporablja za ustvarjanje dramatične napetosti. Apoziopeza je pogosto ustvarjena z uporabo pomišljaja (-) ali elipse (…), da nakaže idejo, ki je govornik ne more ali ni nujno, da jo dokonča.
Če mati reče svojemu otroku: “Takoj odloži to igračo, sicer bom …”, je uporabila obliko apoziopeze, da bi implicirala grožnjo s kaznijo. Govornik je postavil pogoj, vendar poslušalcu ni bilo treba dejansko slišati preostanka stavka, da bi razumel posledice. Apoziopeza je najučinkovitejša, če lahko poslušalec(-i) uspešno sklepa, kaj manjka.
Druga oblika apoziopeze se pojavi, ko je govornik preveč preobremenjen ali raztresen, da bi dokončal popolno misel. Na pogrebni slovesnosti bo na primer govornik, ki govori hvalospev, morda moral ustaviti sredi stavka, da zbere svoje misli: »Vedno se bom spomnil svojega najboljšega prijatelja Raya … Oprosti, ne najdem besede … Ray je bil samo …”. Te pavze, označene z elipsami, bi se štele za apoziopeze. Ko govornik ne more nadaljevati, bi nastala pavza apoziopeza.
Mnogi dramatiki in scenaristi uporabljajo apoziopezo, da dialog zveni bolj realistično ali iskreno. Številni slavni monologi v Shakespearovih dramah naj bi bili podani s čustvenimi premori in trenutki tišine, ne pa kot neposredne recitacije. Lik lahko uporabi apoziopezo tudi za ustvarjanje dramatične ali komične napetosti v prizoru, na primer v ključnem trenutku, ko naj bi detektiv poimenoval pravega morilca: »Končno sem sestavil zadnje dele in vem, da je morilec… te rože res? V moji pisarni nikoli ne morem doseči ničesar za rast. Kjerkoli, kje sem bil? O ja, pravi morilec …”.
Apoziopeza je lahko zelo učinkovita retorična naprava, če jo uporabljamo zmerno in pod pravimi pogoji. Če poslušalec nikakor ne more razbrati želenega pomena iz govornikove uvodne premise, potem morda tudi apoziopeza ne bo delovala. Številne apoziopeze so predstavljene kot pogojni vzročno-posledični stavki, pri čemer govornik navede le vzrok ali premiso: “Če moram priti gor …” ali “Če bi le imel magnetofon zdaj …”. Poslušalec bi moral biti sposoben zagotoviti lasten logičen zaključek na podlagi govornikovega namernega premora.