Konjunkt je izpeljan iz latinske predpone con- za “z” in korena -junct za “združiti se”. V jezikoslovju ali študiju jezika je veznik beseda ali besedna zveza, ki povezuje dva ali več izrazov. Najpogostejši se imenujejo usklajevalni vezniki, kot sta besedi »in« in »ali«. Pogosti so tudi prislovi in prislovne besedne zveze, ki povežejo glagol ali dejanje stavka na njegov prejšnji ali naslednji stavek. Te lahko razvrstimo glede na razmerje med obema glagoloma.
Kot element slovnice se nekatere preproste besede z vezno funkcijo bolj preprosto imenujejo vezniki; primeri vključujejo besede »in«, »ali« in »tako«. Običajno se uporabljajo za povezovanje dveh kontrastnih, sicer pa enako tehtanih stvari ali izrazov skupaj. Uporabljajo se lahko tudi kot diskurzni veznik, veznik, ki povezuje dva stavka. Primer, čeprav nenavaden in mnogi ljudje menijo, da ni primeren, je: »Odgovor mojega otroka me je navdal s ponosom. In [to] mi je zlomilo srce.”
Podobni po funkciji so prislovi, ki povezujejo stavke. En primer je: »Tega ne bi nikoli rekel. Drugič, ne znam ga niti izgovoriti.” Ta vrsta veznika se širše imenuje tudi dodatek, iz predpone ad- za »blizu«. Običajno je nepogrešljiva beseda, katere odsotnost morda ne spremeni pomena stavka, vendar njen dodatek razjasni odnos. V tem primeru “drugo” zagotavlja naštevanje, zaporedno ali hierarhično nasprotje med dvema idejama, ki sta zakoreninjeni v glagolih “rekati” in “izgovarjati”.
Obstajajo tudi drugi odnosi, ki jih vzpostavi konjunkcija. Prislov »dodatno« je dodatek k diskurzu, medtem ko je predložna fraza »v zaključku« sumativna, »z drugimi besedami« pa je apozitiv ali ponovitev prejšnjega izraza. Drugi odnosi imajo natančnejše smernice. Sklepni veznik »tako« je neizogiben, koncesivni veznik »kljub temu« pa je izjemen, antitetični stavek »nasprotno« pa je negacija prejšnjega izraza.
Nekaj prislovov izraža časovno razmerje med dvema stavkoma. Primera sta “vmes” in “še vedno”. Pogosto imajo nepovezano kakovost s katerim koli predhodnim izrazom in namesto tega povezujejo izraz, ki sledi, v diskurz. Primer tega je: »Izjemno sem se opravičil. Kljub temu se je počutila jezno.”
Obstaja razlog, zakaj mnogi vezniki začnejo stavek in so ločeni z vejico. Če dva izraza povežeta skupaj, sta samostojni besedi v skladnji stavka, ki se vstavi med izraza. Nekateri jeziki, na primer ostanki stare nemščine in irščine, zahtevajo, da morajo glagoli stavka, ki so kvalificirani z veznim prislovom, spremeniti svoj čas ali glagolski konec. Pisna in govorna sprememba se imenuje konjunktivno ali vezniško razpoloženje glagola.