Veliko hrupa za nič je ena najbolj znanih komedij Williama Shakespeara, čeprav njen izvor ostaja nekoliko skrivnosten. Drama, napisana okoli leta 1598, je bila prvič objavljena okoli leta 1600, najverjetneje po prvih uprizoritvah. Izvor zapletene ljubezenske zgodbe med čednim Herojem in krepostnim Claudijem je mogoče zaslediti v več možnih prejšnjih zgodbah, vključno z nekaterimi s podobnimi imeni in zapletom. Dvoboj duhovitosti med komičnima junakoma Benedictom in Beatrice, nasprotno, velja za Shakespearovo iznajdbo in je pogosto cenjen kot njegov najboljši romantični spis.
Eden od možnih izvorov osrednjega zapleta v Much Ado about Nothing je epska pesem The Faerie Queene angleškega pesnika Edmunda Spenserja. V majhnem delu drugega dela pesmi junak Guyon sreča mladeniča po imenu Phedon, ki vitezu pripoveduje tragično zgodbo. Podobno kot Claudius v Veliko hrupa za nič, Phedona prepriča izdajalec, da je njegova predvidena žena Claribell nezvesta. Da bi popolnoma zavedel Phedona, se prijatelj preobleče in zapelje služkinjo v Claribellovi spalnici ter najprej prepriča Phedona, naj v sobah opazuje znake svoje neveste. Kraljica pravljic je bila objavljena leta 1596, kar je Shakespearu dalo dovolj časa, da se seznani z njo kot možnim materialnim virom.
Drugo potencialno zgodbo o izvoru najdemo v italijanskem romanu avtorja Mattea Bandella. Zgodba, objavljena leta 1554, se dogaja v Messini, istem mestu, v katerem je veliko hrupa za nič. Poleg tega, da vsebuje zaplet, ki sledi zgodbi Heroja in Claudia skoraj od točke do točke, Bandellov roman vsebuje tudi več likov s podobnimi imeni, vključno z Lionatom in Don Pedrom.
Obstaja še tretja podobna zgodba, tokrat v epski pesmi Orlando Furioso italijanskega pesnika Ludovica Ariosta. Pesem, ki je bila objavljena skoraj stoletje pred Shakespearovo igro, vsebuje epizodo, v kateri je zaljubljenca znova zavedena zavajajoča zapeljivost na balkonu svoje ljubice. Čeprav se Ariostova različica bistveno razlikuje od Shakespearovega osrednjega zapleta, je še vedno možno, da je imel Shakespeare dostop do Orlanda Furiosa in Bandellovega pripovedi in ju morda uporabil za ustvarjanje Veliko hrupa za nič.
Čeprav se zdi, da zgodba o Heroju in Claudiu očitno dolguje svoj izvor prejšnjemu viru, se najbolj fascinantna razprava o zgodovini Veliko hrupa za nič vrti okoli postopka pisanja igre. Dela drame, ki obravnavajo Heroja in Claudia, so napisana v slogu, ki je precej podoben prejšnjim Shakespearovim komedijam, zaradi česar nekateri zgodovinarji verjamejo, da je bil osrednji zaplet napisan veliko prej. Ljubitelja stripa, Beatrice in Benedict, sta bila morda napisana povsem neodvisno od glavnega zapleta, nato pa vstavljena v zgodbo Hero/Claudio kot stripovske folije. Čeprav je malo dejanskih dokazov, ki bi podprli to teorijo, ostaja za Shakespearove učenjake mučna skrivnost.