Odvisni člen je del slovničnega stavka, ki vsebuje tako glagol kot subjekt, vendar ne izraža popolne misli. Medtem ko neodvisna klavzula zadostuje, da sestavi stavek sam, je treba odvisne člene povezati z neodvisnimi členi, da tvorijo stavke. Imenujejo se tudi podrejeni stavki in se pogosto začnejo z besedami, kot so predlogi, ki kažejo na njihovo odvisnost od drugih elementov v stavku. Če se pravilno uporabljajo, so odvisni stavki v pomoč pri spreminjanju dolžine stavka in sloga pisanja.
Pogosto ta vrsta klavzule vsebuje označevalno besedo na začetku, kot so »potem«, »čeprav«, »prej«, »razen« in »do«. Te označevalne besede so pogosto predlogi, vendar ne vedno, zaradi česar je klavzula odvisna od druge misli, da jo dokonča. Na primer, klavzula »Ko zvečer sonce zaide nad mestom« zahteva več informacij za odgovor, kaj se zgodi, ko se ta dogodek zgodi. Neodvisni stavek se običajno lahko spremeni v odvisno klavzulo tako, da na njegov začetek dodate eno od teh označevalnih besed.
Praviloma je treba odvisne člene povezati z neodvisnimi členi, da se oblikujejo v celoten stavek, kar je mogoče doseči na različne načine. Pisatelj lahko za to uporabi vejico, na primer: “Ko sonce zvečer zaide nad mestom, se na pločniku pojavijo sence.” Tudi pisci lahko uporabijo vejico, ki ji sledi usklajevalni veznik, kot so »in«, »ampak«, »za«, »ali« »ni«, »tako« ali »še«. Primer te vrste povezave bi bil: »Želel je iti ven, a je bilo prehladno«, kjer je drugi člen odvisni stavek. Odvisno klavzulo je mogoče povezati tudi s podpičjem in neodvisno označevalno besedo, kot so »tudi«, »poleg tega«, »vendar« in »poleg tega«.
Obstaja veliko napak, ki jih pisci pogosto naredijo, ko se nanašajo na odvisne člene v stavku. Eden najpogostejših je del stavka, v katerem je ta stavek napačno zapisan kot celoten stavek, na primer: »Ker je bilo zunaj prehladno«. Druga pogosta napaka je združitev z vejicami, pri kateri sta dva neodvisna stavka ločena z vejico, kadar je potreben odvisni člen. Na primer, stavek “Hotel je iti ven, bilo je prehladno” vsebuje dva neodvisna stavka. Vstavljanje »ampak« za vejico naredi drugega v odvisno klavzulo in dopolni misel na slovnično pravilen način.