Bopomofo ali Zhùyi-n fúhào je zelo pomemben del kitajskega jezika in ima zanimivo in nekoliko zapleteno zgodovino. Bopomofo je preprosto fonetični in abecedni način za poenostavitev kitajskega jezika, ki je sestavljen iz tisočih znakov.
Leta 1913 je kitajska vlada sponzorirala konferenco o poenotenju izgovorjave, med katero so si delegati prizadevali za razvoj nove, poenostavljene različice kitajske pisave. Ta nova abeceda se je prvotno imenovala Zhùyin Zìmu ali »fonetična abeceda«. Kasneje se je preimenovala v Gúoyin Zìmu ali “nacionalna fonetična abeceda”. Leta 1930 je abeceda dobila še eno ime, Zhùyin Fúhào. To uradno ime, ki ni bilo spremenjeno od leta 1930, v prevodu pomeni »fonetični simboli«.
Kljub številnim spremembam imen in spremenjenim definicijam tega niza kitajskih simbolov je najbolj znan kot bopomofo. To ime je preprosto sestavljeno iz prvih štirih simbolov; bo, po, mo in fo. Podobno je, kot da bi angleško govoreči abecedo imenovali »ABCD« namesto preprosto »abeceda«. Bopomofo se pogosto uporablja v kitajskih slovarjih za razlago izgovorjave besede. Uporablja se tudi v nekaterih revijah in učbenikih. Na nek način je Bopomofo zelo podoben fonetičnemu sistemu, ki ga angleško govoreči uporabljajo v slovarjih in drugih slovničnih besedilih.
Bopomofo vključuje 37 različnih simbolov, od katerih je vsak izpeljan iz tradicionalnih kitajskih znakov. Dejstvo, da je bil kitajski jezik strnjen v ta 37-mestni kratki jezik rok, je neverjeten podvig. V poenostavljeni obliki kitajski jezik vključuje več kot 6,000 znakov. V času dinastije Quing (1662-1723) je bil sestavljen ogromen slovar kitajskih znakov. Vseboval je več kot 45,000 znakov.
Bopomofo je izjemno koristno orodje za posameznike, ki se učijo kitajščino in potrebujejo pomoč pri izgovorjavi. Poleg tega je Bopomofo zelo uporaben v svetu tehnologije. Bopomofo omogoča kitajsko govorečim ljudem, da vnašajo besedilo v svoje mobilne telefone. Bopomofo se na primer uporablja v telefonskih seznamih stikov, brskanju po spletu in besedilnih sporočilih.