Glagoli zaznavanja so določene besede v jeziku, ki se uporabljajo za označevanje dejanj, ki vključujejo čutila ali sposobnost zaznavanja sveta okolice. V angleščini so lahko ti glagoli prehodni ali neprehodni, kar pomeni, da lahko zahtevajo predmet, ki ga subjekt zazna, ali pa tudi ne. Glagoli zaznavanja v angleščini se običajno uporabljajo na aktiven ali neaktiven način, pri čemer aktivne oblike kažejo, da se nekdo trudi zaznati nekaj drugega. Po drugi strani pa neaktivne oblike opisujejo zaznave, ki se pojavijo ne glede na to, ali nekdo izvaja dejanje za takšno zaznavo.
Podobno kot drugi glagoli v angleščini se glagoli zaznavanja uporabljajo kot predikat v stavku za opis dejanja, ki se zgodi. Ti glagoli se uporabljajo posebej za označevanje dejanj, ki vključujejo nečije čute ali sposobnost zaznavanja sveta okoli sebe. V preprostem stavku, kot je »gledam mačko«, je beseda »vidim« glagol zaznave, ki označuje dejanje, ki ga nekdo izvede.
Če uporabimo primer: »Vidim psa«, je beseda »jaz« subjekt v stavku, kar pomeni, da je stvar, ki izvaja dejanje v stavku. Temu sledi “glej”, eden od glagolov zaznavanja, povezanih z vidom ali vidom, ki je predikat v stavku. Glagol »videti« označuje, katero dejanje izvaja subjekt. Temu nato sledi samostalniška besedna zveza »pes«, ki je neposredni predmet stavka in označuje stvar, na katero se subjekt ukrepa.
Glagoli zaznavanja so lahko prehodni ali neprehodni. Prehodni glagoli se uporabljajo na način, ki zahteva, da jim sledi vsaj en predmet, da je stavek smiseln. Zaznavna glagola, kot sta »slišano« in »okusiti«, sta pogosto prehodna, saj zahtevata predmet, ki ga »sliši« ali »okuša« subjekt stavka. V nasprotju s tem sta besedi, kot sta “zvok” in “občutek”, lahko neprehodni, kar pomeni, da ne potrebujejo predmeta. Stavki, kot sta »Zveniš odlično« in »Meni je hladno«, nimajo predmetov; imajo pohvale, ki opisujejo temo.
Obstajajo tudi aktivne in neaktivne oblike zaznavnih glagolov. Aktivna oblika označuje, da se subjekt stavka trudi zaznati nekaj drugega, na primer stavek, kot je »Gledam mačko«. V tem primeru subjekt aktivno gleda predmet.
Neaktivni glagoli zaznavanja še vedno kažejo, da subjekt nekaj zazna, vendar se to zgodi brez napora. To je razvidno iz izjave, kot je “hladno me je”, v kateri subjekt zazna “mraz”, vendar tega ne poskuša aktivno storiti. Nekateri glagoli zaznavanja so lahko aktivni in nedejavni, odvisno od tega, kako se uporabljajo, kot sta “vonj” in “okus”; medtem ko je “poglej” običajno aktiven, “glej” pa običajno neaktiven.