V slovnici je pogojni popoln glagol glagolska oblika, ki opisuje nekaj, kar se je morda zgodilo v preteklosti. Je popoln ali dovršen čas pogojnega razpoloženja. Pogojni popoln se pojavlja samo v neodvisnih stavkih in ima dve pogosti uporabi. Ena se nanaša na nekaj, kar bi se lahko zgodilo, pa se ni zgodilo. Drugi se nanaša na nekaj, kar bi se lahko zgodilo, vendar oseba, ki govori, ne ve, ali se je to dejansko zgodilo ali ne. Angleški pogojni popolnek se tvori s kombinacijo pogojnega “would have” s preteklim deležnikom glagola, kot v “would have dance”.
Primer nečesa, kar bi se lahko zgodilo, pa se ni zgodilo, je naslednji: “Če bi Hugo vedel, da Katie ne želi zadnjega kolačka, bi ga pojedel.” V tem stavku je “bi jedel” pogojni popoln. Tako kot mnogi drugi stavki, ki uporabljajo pogojni popolnek, tudi ta stavek vsebuje dva stavka, ki se nanašata na stvari, ki se dejansko niso zgodile. V tem primeru Hugo ni vedel, da Katie ne želi zadnjega kolačka, zato ga ni pojedel.
V bolj tehničnem smislu se pogojni popolni pogosto nahaja v apodozi pogojnega ali “če-potem” stavka. Stavek, ki se začne z »potem«, je apodoza in je neodvisen stavek, kar pomeni, da lahko deluje kot celoten stavek sam: »Potem bi ga pojedel«. Klavzula, ki se začne z “če”, je znana kot protasis in je odvisna klavzula. Na primer, »Če bi Hugo vedel, da Katie ne želi zadnjega kolačka« ni popoln stavek. Čeprav se tako apodoza kot protasis v tem stavku nanašata na stvari, ki se niso zgodile, je njuna slovnična zožitev drugačna. Apodoza je v pogojni popolni obliki, protasis pa v konjunktivnem razpoloženju.
Druga uporaba pogojnega popolnega ima samo eno klavzulo in je manj slovnično zapletena. Primer bi lahko bil: »Alex bi verjetno končal svojo večerjo do pol pol ure.« V tem primeru govornik domneva, da je bilo dejanje – Alex konča večerjo – končano v nekem trenutku v preteklosti. Še vedno pa je negotovost, ker govornik nima konkretnih dokazov o stanju Alexove večerje.
Konstrukcija pogojnega popolna je podobna v mnogih drugih romanskih jezikih. V španščini je na primer pogojnik hablar – “bi imel” – plus deležnik v preteklosti. Za razliko od angleščine pa španski pogojnik spreminja svojo obliko glede na slovnično osebo in število. Yo habría, kar pomeni »imal bi«, ima drugačno obliko kot tú habrías, kar pomeni »imal bi«.