Športna poezija je lahko o katerem koli športu. Obstaja poezija o baseballu, košarki in nogometu. Muharjenje, plavanje, nogomet in različne vrste dirk so lahko predmet pesmi. Ton poezije o športu je lahko navdihujoč, dramatičen, humoren ali tragičen. Lahko je tudi v kateri koli obliki, od sonetov in rimanih pesmi do prostih verzov in haikujev.
Ena prvih oblik športne poezije je bila epenicion. To je bila grška lirična oda v čast zmagovalcu na helenskih igrah. Beseda izvira iz grškega pridevnika, ki pomeni »za zmago«. Prvi znani primer oblike je napisal Simonides iz Ceosa leta 520 pred našim štetjem za zmagovalca boksarske tekme. Tradicionalno je zmagovalcu epenicion zapel pevski zbor ob spremljavi lutnj. Epenicija je postala tako pomemben del iger, da so športniki začeli naročati pesnike, da jih pišejo.
Čeprav ima športna poezija lahko veliko tem in tonov, se zdi, da vsi delijo duh osvajanja nad nečim. Lahko je riba, žival ali vreden nasprotnik. Vsi športi vključujejo napetost prevladovanja nečesa, kar jim daje svojo dramatičnost, napetost in vznemirjenje.
V ZDA baseball velja za “nacionalno zabavo”, priljubljenost tega športa pa je nesporna. Igra je navdihnila veliko poezijo. “Baseball and Writing” ameriške pesnice Marianne Moore govori o tem, zakaj sta oba prizadevanja razburljiva. Njena pesem vsebuje vrstice »Fanatizem? Ne. Pisanje je razburljivo/in baseball je kot pisanje.«
Pesem, ki velja za eno klasičnih del ameriške športne poezije, govori o baseballu. “Casey pri netopirju”, ki ga je napisal Ernest Lawrence Thayer, naj bi zajemal dramo, humor in včasih razočaranje igre. Ko samozavesten in odločen Casey stopi na ploščo, je zadnje upanje svoje ekipe za zmago. Pesem se konča z “In nekje se smejijo moški in nekje kričijo otroci / Toda v Mudvillu ni veselja – mogočni Casey je udaril.”
Širitev baseballa v azijske države je povzročila novo obliko športne poezije, baseball haiku. Haiku je japonska lirična verzna oblika. Sestavljen je iz treh vrstic s petimi, sedmimi in petimi zlogi. Haiku, ki se tradicionalno uporablja za pisanje o naravi, so tako japonski kot ameriški pesniki prilagodili bejzbolu. Japonski pesnik Yatsuya Ryu piše o svoji predanosti igri, da »dokler ne dvignem v nebesa/grem na zelena polja/nosim svojo rokavico«.