Glasba je bila že od prej zapisane zgodovine uporabljena za izražanje najglobljih idej in čustev človeštva. Ne bi smelo biti presenečenje, da je glasba postala sestavni del tako rekoč vsakega pomembnejšega sistema verskih prepričanj, saj tako teologija kot glasba poskušata raziskati vidike življenja, ki presegajo vsakdanje izkušnje. Glasba je skoraj vedno del bogoslužne strukture tako liturgičnih kot neliturgičnih izročil, pogosto kot kanonska besedila, uglasbljena ali v drugih, bolj prilagodljivih oblikah, ki dajejo vpogled v popularno teologijo. Teologija in glasba medsebojno delujeta tudi zunaj verskih struktur, kot je razvidno iz pogosto turbulentnega odnosa med vero in posvetno glasbo.
Zelo pogosta oblika verskega čaščenja je petje uglasbenih svetih spisov. To je mogoče opaziti v judovskih molitvenih službah, znanih kot nusach, v petju sutr v nekaterih budističnih tradicijah ali v katerem koli od številnih psalmov, ki se pojejo v krščanskih bogoslužjih. Eden od namenov tega je izobraževalni, saj se verniki bolj verjetno spomnijo nečesa, če so to zapeli. Poleg tega pa lahko uglasbitev besedila poglobi tudi njegov teološki pomen. Enako besedilo, nastavljeno na drugačen glasbeni slog, lahko izraža zelo različna čustva ali koncept.
Med krščanskimi tradicijami ima katolištvo najbolj strukturirano teologijo glasbe, s številnimi cerkvenimi dokumenti, ki kodificirajo namen glasbe v bogoslužju. V katoliški teologiji glasba ni le okras liturgije, temveč sestavni del tega, kar je znano kot »liturgična skrivnost«. Ne samo besedilo, tudi glasba je vnaprej določena po cerkvenem koledarju. V skladu s tem stališčem liturgija združuje besedilo z dejanjem, kar omogoča častilcem, da smiselno sodelujejo v službi s ponovnim uprizarjanjem Kristusovega življenja, smrti in vstajenja. Eden od načinov za to je kongregacijsko petje.
Manj strukturirana povezava obstaja med teologijo in glasbo v neliturgičnih tradicijah. Ljudska glasba pogosto nosi verske teme, ki dajejo glas skrbi in teologiji določene skupine. Afroameriški duhovniki, na primer, pogosto močno govorijo o svobodi pred zatiranjem. Priljubljene verske pesmi pogosto puščajo prostor za improvizacijo, ki jo njeni zagovorniki morda vidijo kot ključ do iskrenih čustev. Kritiki tega glasbenega sloga pogosto trdijo, da žrtvuje estetsko in teološko strogost zavoljo spontanosti, drugi pa vidijo, da njegova dostopnost deluje v njegovo korist.
Tudi glasba, ki nima odkrito religioznega pomena, lahko vpliva na teologijo. Verski konzervativci včasih trdijo, da je neka posvetna glasba v nasprotju s cilji njihove vere in da bi morali verniki zavračati glasbo, ki ni del njihove verske tradicije. Po drugi strani pa nekateri verjamejo, da obstaja povezava med božansko ustvarjalno močjo in ustvarjalno močjo ljudi, ki posvečuje celo posvetno glasbo. To prepričanje implicira povezavo med teologijo in glasbo, ki presega predvideni namen določenega glasbenega dela, da komentira naravo glasbe same. Večina ljudi pa sodi nekje vmes med tema dvema skrajnostima.