Kaj je karakterizacija?

Karakterizacija je proces, s katerim pripovedovalec posreduje informacije o liku občinstvu zgodbe. To je mogoče storiti na več načinov in običajno služi temu, da občinstvo bolje razume like v zgodbi. Neposredna karakterizacija je uporaba opisnih besed za neposreden opis lika za bralca ali občinstvo. To je v nasprotju s posredno karakterizacijo, pri kateri avtor ali drug pripovedovalec uporablja dejanja, videz in druge elemente lika, da občinstvu razkrije informacije o njem.

Kot vidik pripovedovanja je močna karakterizacija eden najpomembnejših vidikov zgodbe, ki jo lahko razvije pisatelj. Obstajajo različne metode, ki jih je mogoče uporabiti za posredovanje informacij o liku, metode pa so pogosto odvisne od sloga pripovedovalca in medija zgodbe. V filmih, televiziji in stripih je na primer pogosto enostavno pokazati veliko informacij o likih neposredno občinstvu, saj lahko dejansko vidi like. Zgodbe v besedilnem okolju, kot so knjige in radio, so nekoliko drugačne, saj je za izražanje informacij o likih treba uporabiti besede.

Neposredna karakterizacija je običajen način, na katerega lahko pripovedovalec razkrije informacije o liku, čeprav se v literaturi pogosto obravnava kot šibkejša od obeh metod. Neposredna metoda uporablja opisne besede, običajno pridevnike, za posredovanje informacij o liku bralcu. Primeri te vrste karakterizacije vključujejo »živčna mačka«, »eno zgovorno dekle« in »preveč aktiven fant«. V vseh teh primerih se uporabljajo neposredni opisi – “živčni”, “zgovorni” in “preveč aktivni” -, da bralcu sporočijo informacije o liku.

Čeprav je ta vrsta karakterizacije lahko učinkovita, se pogosto obravnava kot šibkejša oblika pripovedovanja zgodb in mnogi pisci bralcu raje pokažejo podrobnosti o liku. To je mogoče doseči na različne načine, običajno z uporabo videza, dejanj ali besed lika. Stavek, kot je »Moški je hitro stopil skozi sobo, udaril z roko na šank in glasno zaklical pijačo«, je primer posredne karakterizacije. V tem stavku bralec jasno vidi, da je moški nekdo, ki se mu zdi, da se mudi ali vsaj nima časa za motnje, in je lahko razburjen ali vsaj antagonističen. Vse te podrobnosti so posredovane z opisom moškega dejanja, ne pa z navedbo »Razburjenemu človeku se je mudilo in je nesramno naročil pijačo«.