Stavek, ki uporablja povratni glagol, vsebuje enake samostalnike za subjekt in predmet. V primeru »Ona se je osramotila« sta predmetni zaimek »ona« in neposredni predmetni zaimek »sama« ista oseba. Glagol, ki izraža njeno dejanje ali stanje, se ne uporablja za drugo osebo ali stvar in lahko rečemo, da se odraža k njej.
Obstajajo nekateri glagoli, ki so po svoji naravi tako reflektivni, da je neposredni predmetni samostalnik mogoče izpustiti in razumeti, da se nanaša nazaj na subjekt. V večini primerov bo povratni glagol kontekstualen. Isti glagol v primeru prejšnjega odstavka je mogoče uporabiti: “Sramila je svojo mamo.” Tokrat glagol ni povraten. Nekateri jezikoslovci in drugi, ki preučujejo strukturo jezikov, označujejo subjekt in objekt stavka kot »agent in pacient«.
Večina jezikov ima pravila ali slovnične konvencije za sestavljanje refleksivnih stavkov. Nekateri jeziki narekujejo spremembo oblike glagola, da se jasno pokaže njegova povratna uporaba. V španščini je na primer delec “se” pritrjen na konec glagola kot pripona. V romunščini mora isti delec biti pred glagolom. Nenavadna angleška konvencija je preoblikovanje nekaterih besed v refleksivni glagol s prilogo predpone s vezajem “self-“, kot je “self-injure”.
V angleščini je ista beseda “self” običajno priložena zaimku, ki je predmet stavka. »Sramotila jo je,« se lahko nanaša na vsakogar; toda “sama” jasno navaja, da je glagol povratni. Spreminjanje oblike zaimka, ko je neposredni predmet, je pogosta tudi v drugih jezikih. Nekateri jezikoslovci označujejo povratni glagol kot “zaimenski glagol”, ker skoraj vedno v mnogih jezikih zahtevajo neposredni predmet, ki je zaimek.
Mnogi starejši evropski jeziki spreminjajo obliko povratnega glagola in njegovega predmetnega zaimka na precej zapleten način. Nekateri jeziki germanskega izvora imajo različna pravila za spreminjanje zaimkov glede na osebo in število – jaz, mi, ti, ona ali oni. Drugi jeziki imajo lahko kar ducat nekoliko različnih različic pravilne slovnice, ki temeljijo na subtilnostih, kot je narava agenta ali pacienta. Na primer, ena oblika povratnega glagola se lahko uporablja za živa oseba, kot je oseba, medtem ko lahko isti glagol zahteva drugačno obliko, če se uporablja za nežive stvari.