Primarna funkcija podob v literaturi je, da pokrajini, ljudem ali okoliščinam prinese realistično kakovost. Slike se na splošno obravnavajo kot »literarna naprava«, kar v bistvu pomeni, da je način uporabe jezika za dosego določenega cilja. Pisatelji uporabljajo podobe, da oživijo svoje besede na način, ki je hkrati realističen in pristen; omogoča jim, da v bralčevem umu prikličejo določene občutke in podobe, ki dajejo iluzijo, da izvirajo iz bralca samega. Strokovnjaki včasih označujejo to vrsto pisanja kot »prikaz ne povedati«, kar v bistvu pomeni, da je pisec sposoben dovolj spretno uporabljati jezik, da ustvari rezultate, ne da bi jih neposredno navedel ali črkoval. Podobe v literaturi so običajno razdeljene na dve široki kategoriji, in sicer na opisni in figurativni jezik. Obstaja veliko primerov in različic, vendar vsi na splošno služijo istemu namenu, to je dodati globino in bolj živ občutek pisanju pri roki.
Razumevanje literarnih naprav na splošno
Literarni pripomočki so v bistvu tehnike, s katerimi lahko pisci naredijo svoje besede bolj zanimive in prozo učinkovitejšo. Včasih je najbolj neposreden način, da ugotovite, da preprosto napišete stvari na najbolj preprost in enostaven način, vendar ne vedno. Jezik se lahko uporablja tudi zelo umetelno in je lahko sredstvo za opisovanje, prepričevanje in prikazovanje bralcem stvari, o katerih prej niso razmišljali. Literarni pripomočki so lahko v takšnih situacijah zelo koristni.
Zlasti podobe so pogosto zelo koristne, ko gre za opis določenih izkušenj ali risanje analogij med sorodnimi stvarmi. Ob pravilni uporabi lahko bralcu prinese veliko konteksta, opisani prizori ali situacije pa se lahko zdijo živahni in realistični. Lahko pritegne čute in likom ali nastavitvam v pisnem delu vnese resničnost, kar pogosto pomaga ali vsaj spodbuja bralčevo domišljijo.
Opisni jezik
Opisni jezik je pogosto najbolj neposredna metoda uporabe podob v literaturi. Cilj te vrste podob je ustvariti živahen, realističen opis prizora, ki pritegne čim več bralčevih čutov. Pisatelji ga pogosto uporabljajo, ko opisujejo videz likov in nastavitev ter zvoke, vonjave, okus in občutek izmišljenega sveta. Pomembno je vzpostaviti ravnovesje: premalo informacij bralcu ne omogoča, da si prizorišče predstavlja tako živo, a preveč informacij lahko upočasni pripoved in zmanjša vlogo bralčeve domišljije.
Uporaba zvoka
Poleg uporabe pri opisovanju likov, nastavitev in predmetov se podobe uporabljajo tudi figurativno. Nekatere najpogostejše tehnike figurativnega jezika vključujejo naprave, povezane z zvokom, kot so onomatopeja, aliteracija, asonanca in sozvočje.
Onomatopeja je tehnika izbire besed, ki zvenijo kot zvok, ki naj bi ga posnemali; beseda “buzz” je en primer. Onomatopeja se večinoma uporablja v poeziji, vendar ima vlogo tudi v prozi. V kombinaciji z aliteracijo, asonanco in sozvočnostjo – tehnikami, ki vključujejo ponavljanje soglasnikov in samoglasnikov – lahko ustvari zvočno vzdušje z imitacijo. Na primer, v odlomku o vetru lahko sikajoči zvoki črke “s” poustvarijo zvok vetra, ki piha skozi listje dreves, za katerega mnogi pravijo, da ga lahko oživi bolj kot preprost opis.
Podoba in metafora
Podobe in metafore se pogosto uporabljajo tudi za prenos figurativnih podob. Obe sta besedni zvezi, namenjeni primerjavi enega predmeta z drugim. Primerjava uporablja izraza »všeč« ali »kot« kot glavna sredstva za primerjavo, na primer v opisnem stavku »Netopir je udaril žogo z zvokom, kot je streljanje«. Po drugi strani metafore ne uporabljajo besed »všeč« ali »kot«, ampak namesto tega uporabljajo neposredno besedilo: »Ognjemet je bil grom v njenih ušesih«. Ideja tukaj ni v tem, da je ognjemet dejansko eksplodiral v njenih ušesih, temveč v tem, da je zvenel zelo glasno – enako čustvo kot zgornji primer primerjave.
Tako s primerjavami kot metaforami, uporabljene podobe naredijo pisanje bolj privlačno in pogosto bolj dostopno. Metafore se pogosto štejejo za bolj avtoritativne in prenašajo strožjo besedno ekonomičnost, vendar lahko primerjave včasih pustijo več prostora za domišljijo.
Poosebljenje
Personifikacija je druga oblika figurativne podobe v literaturi. Ta tehnika sicer nečloveškemu subjektu pripisuje človeške lastnosti, da bi mu dala občutek življenja. Lahko je učinkovit pri opisovanju naravnih pojavov, kot je strela, zlasti v kombinaciji z drugimi posnetki. Primer tega bi lahko bil stavek, kot je ta: »Strela se je razširila po nebu in s poizkusnimi prsti segla do tal.« Če neživim ali kako drugače nečloveškim stvarem daste človeške lastnosti, lahko pisateljev pomen skoraj takoj prepoznate.