Ustrezen izraz, ki ga je treba uporabiti, ko se nanaša na nekoga judovskega porekla ali pripadnika judovske vere, je »žid«, čeprav je »jud« tehnično pravilen. Vendar je izraz »žid« postal obremenjen z negativnimi konotacijami, zaradi česar je večina ljudi sklepala, da ga ne bi smeli uporabljati v vljudnih pogovorih, ker se bojijo, da bi ga obravnavali kot žalitev. Množinska oblika, “Judje”, skupaj z “Židovstvo”, ki se skupno nanaša na Jude po vsem svetu, je primerna za uporabo v večini regij, čeprav lahko posamezni ljudje izrazijo osebne preference, ki jih je treba spoštovati.
Na žalost se antisemitski odnos do Judov ohranja po vsem svetu že stoletja. Posledično so ta stališča spremenila način, kako ljudje gledajo na besedo »žid«. Tehnično pa je to le lasten samostalnik, ki se uporablja za opis osebe tega porekla ali vere brez nerodnih okolij.
Težava je v tem, da se “žid” pogosto uporablja kot pejorativ. Antisemitska retorika se nanaša na »umazane Jude« in uporablja »žid«, kot da gre za žalitev in ne za pridevnik, zato se sliši grozljivo slišati nekoga, ki ga imenujejo »jud« in ne »jud«. Poleg tega se je ta beseda v preteklosti uporabljala tudi za opisovanje, da so bili v nečem goljufani, na primer v »Pri tem dogovoru sem dobil Jud,« pri čemer se sklicuje na splošno razširjen stereotip, da so Judje pohlepni goljufi.
V večini primerov se lahko besede, ki opisujejo rasno ali nacionalno poreklo, uporabljajo tako kot samostalniki kot pridevniki. Na primer, lahko bi rekli »ona je Turkinja« ali »pilem turško kavo« in oboje bi bilo primerno. “Žid” in “žid” sta redka izjema od tega pravila. “Žid” se nikoli ne sme uporabljati kot pridevnik, njegova sprejemljivost kot samostalnik pa je sporna. Ustrezna uporaba teh besed ni le stvar politične korektnosti: to je priznanje, da so vpleteni zapleteni jezikovni podtokovi.
Uporaba pridevnikov »židovka«, kot je »ona je judovska odvetnica«, zveni moteče za uho na način, kot »ona je judovska odvetnica« ne, zahvaljujoč kulturnim percepcijam o besedi »žid«. Zgodovina uporabe »žid« kot epiteta, ne pa preprostega samostalnika ali pridevnika, je postala naložen izraz za uporabo. Čeprav je opisovanje nekoga kot »juda« morda točno v dobesednem pomenu, v tem, da je nekdo judovske vere ali porekla res Jud, se temu na splošno nenaklonjeno in se mu je treba izogibati, če je le mogoče.