Diskurzivni esej je vrsta eseja, ki razpravlja o problemu, kontroverzi ali nedavnem vprašanju. Ta esej je lahko neuraden ali formalen, vendar je najpogosteje napisan na formalen način. Številne univerze in razredi zahtevajo, da prosilci in študenti napišejo to vrsto eseja, da preučijo in ocenijo svoje sposobnosti pisanja, oblikovanja misli in analize.
Eden od prepoznavnih elementov diskurzivnega eseja je njegova objektivnost. Pomembno je, da pisatelj problem predstavi nepristransko in temeljito in natančno razpravlja o vseh argumentih. Če navodila dovoljujejo piscu, da se postavi na stran ene točke, mora najprej predstaviti vse strani, preden izbere eno. Da bi bil esej bolj objektiven, je priporočljivo, da je esej napisan iz tretjeosebne perspektive in se izogibajte uporabi prvoosebnih stavkov, kot so »po mojem mnenju«, »verjamem« in »v celoti podpiram«. Na ta način se diskurzivni esej razlikuje od argumentativnega eseja, saj slednji predstavlja samo eno stran vprašanja in razpravlja o podrobnostih za ali proti tej strani.
Učinkovit diskurzivni esej se pogosto, če ne vedno, začne z dobrim uvodom, ki jasno ugotovi, za kaj gre. Razpravlja lahko tudi o pomembnosti in kontekstu vprašanja za druga aktualna vprašanja. Bistvo vprašanja ne sme presegati enega odstavka, ki je običajno lahko sestavljen iz treh do šestih stavkov.
Naslednji odstavki po uvodu so vedno namenjeni različnim točkam in argumentom znotraj vprašanja. Tudi ti odstavki morajo biti urejeni logično in organizirano. Na primer, pisatelj lahko najprej razpravlja o vseh pozitivnih točkah vprašanja, preden navede negativne točke, namesto da skače z enega pozitivnega argumenta na negativnega.
V idealnem primeru bi bilo treba vsako glavno točko obravnavati v enem odstavku. Pisec lahko začne odstavek s jedrnato, natančno izjavo, preden razloži v podrobnosti in predstavi druge linije sklepanja. Da bi bil argument bolj verodostojen, lahko odstavki vključujejo tudi nadaljnje primere, situacijske primere in celo citate iz zanesljivih virov in pomembnih ljudi v zvezi s tem vprašanjem. Ko konča eno točko, mora pisec začeti z drugim odstavkom, pri čemer uporablja ustrezne veznike in vezne besedne zveze, da zagotovi gladek prehod.
Diskurzivni esej se mora zaključiti tudi s sklepom ali odstavkom, ki povzema glavne elemente in argumente v temi. Če je dovoljeno, lahko pisec izrazi tudi svoje stališče glede vprašanja, vendar mora biti še vedno nepristranski. Prav tako lahko da »napoved« o tem, kaj se lahko zgodi ali ne, glede na predstavljene informacije in podrobnosti. Zaključek ne bi smel vključevati novih idej, ki niso bile prej razložene. Diskurzivni esej ne bi smel le razpravljati o določeni temi, temveč bi moral bralce tudi povabiti k ustvarjanju nadaljnjih razprav.